filmski umetnik
Metod Badjura, brat Rudolfa Badjure, je pisal filmske scenarije, bil izvrsten snemalec s kamero in tudi režiser. Pri filmskem snovanju je bil tesno povezan s svojo ženo Milko.
Po 1. svetovni vojni se je odločil, da bo nadaljeval šolanje. Najprej je študiral na Dunaju, zatem pa še na Grafični akademiji v Leipzigu. Poslušal je predavanja fotokemije, optike, analitične kemije in fotografije. V tem času je obiskal atelje UFA, kjer se je seznanil s snemanjem in tehnično obdelavo filmov in z umetniškim oblikovanjem zapisov na filmskem traku. S prihranjenim denarjem si je kupil filmsko kamero in opravil tečaj za snemalca. Svojo ženo je izučil vseh tehničnih postopkov obdelave filma. Leta 1927 je ustanovil svoje lastno podjetje SAVA FILM. V okviru svojega filmskega podjetja je posnel številne dokumentarne filme v obliki reportaž. Posebno pozornost je posvetil kulturnim dogodkom. Snemal je športna tekmovanje, etnografske značilnosti na Slovenskem, lepote slovenske pokrajine in v povojnem času dogodke iz gospodarskega in političnega življenja.
Badjurova sta imela svoj laboratorij v I. nadstropju kina Ljubljanski dvor. Za montažo je Milka Badjura uporabljala preprosta sredstva. Kopije filmov je razrezala po posnetkih in pri tem uporabljala škarje. Z njimi je emulzijo odstranila do celuloida in filme zlepila z acetonom. Stroške za snemanje in izdelavo filmov sta Badjurova krila z lastnim zaslužkom in z dohodkom od grafične dejavnosti. Poleg snemanja sta poskrbela za tehnično obdelavo filmov v celoti. Svoje filme sta sama razvijala, kopirala, montirala in jih pripravljala za filmske predstave. Svoje filme sta Badjurova sprva hranila v lastnem arhivu. Leta 1969 sta Arhivu izročila filmsko gradivo iz predvojnega časa. Vnetljive filme je Arhiv prekopiral na acetatni filmski trak in tako zagotovil njihovo ohranitev. Filmsko gradivo iz povojnega časa sta Arhivu izročili filmski podjetji Triglav film in Viba film in je v inventarju filmskega gradiva Arhiva Slovenije. Namenjen je uporabnikom in raziskovalcem Badjurovih filmov. Badjurova sta s svojimi filmi, ki sta jih izročila obogatila slovensko in tudi svetovno filmsko kulturno dediščino.
Badjurovi filmi predstavljajo dragoceno dokumentarno gradivo in tudi umetniške stvaritve. Za svoje delo je prejel številne nagrade. Med najbolj odmevnimi sta Zlati beneški lev, nagrada Beneškega filmskega festivala, leta 1970 in Prešernova nagrada, slovensko državno priznanje za najbolj kakovostna umetniška dela, leta 1953.
Po 1. svetovni vojni se je odločil, da bo nadaljeval šolanje. Najprej je študiral na Dunaju, zatem pa še na Grafični akademiji v Leipzigu. Poslušal je predavanja fotokemije, optike, analitične kemije in fotografije. V tem času je obiskal atelje UFA, kjer se je seznanil s snemanjem in tehnično obdelavo filmov in z umetniškim oblikovanjem zapisov na filmskem traku. S prihranjenim denarjem si je kupil filmsko kamero in opravil tečaj za snemalca. Svojo ženo je izučil vseh tehničnih postopkov obdelave filma. Leta 1927 je ustanovil svoje lastno podjetje SAVA FILM. V okviru svojega filmskega podjetja je posnel številne dokumentarne filme v obliki reportaž. Posebno pozornost je posvetil kulturnim dogodkom. Snemal je športna tekmovanje, etnografske značilnosti na Slovenskem, lepote slovenske pokrajine in v povojnem času dogodke iz gospodarskega in političnega življenja.
Badjurova sta imela svoj laboratorij v I. nadstropju kina Ljubljanski dvor. Za montažo je Milka Badjura uporabljala preprosta sredstva. Kopije filmov je razrezala po posnetkih in pri tem uporabljala škarje. Z njimi je emulzijo odstranila do celuloida in filme zlepila z acetonom. Stroške za snemanje in izdelavo filmov sta Badjurova krila z lastnim zaslužkom in z dohodkom od grafične dejavnosti. Poleg snemanja sta poskrbela za tehnično obdelavo filmov v celoti. Svoje filme sta sama razvijala, kopirala, montirala in jih pripravljala za filmske predstave. Svoje filme sta Badjurova sprva hranila v lastnem arhivu. Leta 1969 sta Arhivu izročila filmsko gradivo iz predvojnega časa. Vnetljive filme je Arhiv prekopiral na acetatni filmski trak in tako zagotovil njihovo ohranitev. Filmsko gradivo iz povojnega časa sta Arhivu izročili filmski podjetji Triglav film in Viba film in je v inventarju filmskega gradiva Arhiva Slovenije. Namenjen je uporabnikom in raziskovalcem Badjurovih filmov. Badjurova sta s svojimi filmi, ki sta jih izročila obogatila slovensko in tudi svetovno filmsko kulturno dediščino.
Badjurovi filmi predstavljajo dragoceno dokumentarno gradivo in tudi umetniške stvaritve. Za svoje delo je prejel številne nagrade. Med najbolj odmevnimi sta Zlati beneški lev, nagrada Beneškega filmskega festivala, leta 1970 in Prešernova nagrada, slovensko državno priznanje za najbolj kakovostna umetniška dela, leta 1953.
