»Kraševci so kamen preklinjali in hkrati častili.«
Boris Čok
Na Krasu so hiške majhna enoprostorna zavetišča, na suho zložena iz neobdelanih kamnov in brez malte, z vhodno odprtino, obrnjeno k prijaznejši strani neba. V njih je človek poiskal zavetje pred dežjem in burjo. Uporabljali so jih pastirji, ki so jih večinoma gradili med pašo, pri čemer so čistili gmajno odvečnega kamenja za pridobivanje pašniških površin. V notranjosti hišk so ljudje poiskali zavetje pred nevihto, jutranjim mrazom, burjo ali poletno pripeko.
Za hiške se uporabljajo različni izrazi. Od Kozine proti Podgradu so šišce, ponekod na Tražaškem Krasu so hišce, v Lokvi in Preložah šiške. V Gornjih Ležečah jim pravijo jute in se po gradnji in namenu razlikujejo od drugih hišk na Krasu (sezidane so v podpornih zidovih, vhod premošča lesen tram, čez stavbo je nasuta zemlja). Domači izrazi se uporabljajo tudi za vse arhitekturne detajle na hiški, kot so:
velb (obok),
gurnc (preklada),
jrta (pokončen kamnoseško obdelan kamen na oknu ali portalu, pri hiški je to ponavadi izbran lep neobdelan pokončen kamen),
slepo okno (okno brez odprtine),
vrzela, vrzelca (vhod v ograjo, prehod v zidu ali živi meji),
škrla (večji ali srednje velik ploščat kamen),
škrlica, skrlica (manjši ploščat kamen),
škajca (manjši ploščat kamen konične oblike),
kljuka (vzidan kamen kljukaste oblike za podporo latniku ali žlebu),
stažić ali stražič (okrasni kamen na vrhu kupole hiške),
wbruoba (kamnita obroba na obodnem zidu hiške),
škavna ali škouna (naravna skalna vdolbina, v kateri se nabira voda) …
Hiške se razlikujejo po svoji namembnosti: pastirske, poljedelske, vinogradniške, kamnoseške. Po načinu gradnje so lahko samostojne ali nesamostojne (naslonjene, vezane, zložene, hiške v škarpi, prislonjene …). Imajo lahko obokane strehe, grajene s previsevanjem v kupolo, ali preprosteje grajene, polovično ali delno obokane strehe.
Preselitev kamnoseške hiške na Medvejku
Leta 2015 je direktor podjetja Marmor Sežana Andrej Kos obvestil predsednico Razvojnega združenja Repentabor Bojano Vidmar, da bodo zaradi širitve kamnoloma Doline pod hribom Medvejk pri Vrhovljah odlagali jalovino kamnitih blokov v bližini opuščenega kamnoloma. Na tem področju se je nahajala kamnita hiška, ki bi jo s širitvijo deponije uničili, zato je predlagal, da bi hiško preselili na drugo, varnejšo lokacijo.
Območje, na katerem se je nahajala kamnita hiška, in hiško samo so si ogledali Boris Čok iz Lokve, član Partnerstva kraške suhozidne gradnje, Andrej Kos, direktor podjetja Marmor Sežana, Vojko Ražem, mojster suhozidne gradnje iz Bazovice, Sergio Gnesda, član Partnerstva kraške suhozidne gradnje in raziskovalec kraške kamnite dediščine iz Trsta, arhitekt Danilo Antoni, predsednik Partnerstva kraške suhozidne gradnje, ter Stojan Vitez, član Razvojnega društva Repentabor.
Hiško so podrobno fotografirali in izmerili. Podjetje Marmor je uredilo klančino do objekta. Skupina prostovoljcev iz Vrhovelj, Vogelj in Dola pri Vogljah pa je 6. junija 2015 začela z njeno prezidavo.
Preden so hiško razstavili, sta Boris Čok in Danilo Antoni oštevilčila vse kamne ob vhodu. Prostovoljci so nato s traktorji prevažali kamne in jih razvrščali na novi lokaciji. Posebno pozorno so razvrščali notranje kamne, ki so bili poraščeni z algami in lišaji. Hiško so razstavili od zgoraj navzdol. Najprej so odstranili škrle s strehe, zaključili pa so pri nosilnem zidu. Potem so prostovoljci začeli delo na nosilnem zidu: odstranili so gurance, jrto, izkopali so kamen dulanc – prag, potem pa še večji kamen, ki je bil prislonjen na nosilni zid na desni strani hiške.
Razstavili so, naložili, prepeljali, razložili in ponovno vzidali približno 18 m3 kamnitega materiala, kar predstavlja težo približno 46 ton.
Gradnja hiške na novi lokaciji je potekala v obratnem vrstnem redu: najprej so postavili dulanc – prag, nato jrte za vhod ter začeli polkrožno zidati nosilni zid levo in desno od vhoda proti zadnjemu delu hiške. 6. junija so prostovoljci pozidali 40–60 cm nosilnega zidu. 7. junija je osem graditeljev zgradilo zid do višine, na kateri se je začel previs za streho. 10. junija pa so postavili streho. Pozno popoldan istega dne so postavili zadnjo škrlo in s staro kraško priprošnjo hiški zaželeli: »Da bi stalo! Da bi držalo! Da bi trajalo!« S kozarcem vina so hiški nazdravili in jo tudi požegnali z brinovo vejico.
Preseljeno kamnoseško hiško so pohodnikom po Poti kamna in kamnarstva uradno predstavili 26. junija 2015.
Opis kamnoseške hiške na prvotni lokaciji
Samostojna kamnoseška suhozidna hiška z notranjim tlorisom v obliki podkve in z velbano (kupolasto) streho.
Konično (127 cm) in izredno lepo zgrajen vhod je širok 70 cm, visok pa 100 cm. Sestavljen je iz obdelanih kamnov: dveh pokončnih jrt, od katerih je ena imela vlite svinčene pante, nosilca za železna vrata, druga pa vdelano zapiralo. Jrta z zapiralom je bila izruvana in je ležala na tleh kakšna dva metra od vhoda v hiško. Prag je tvoril obdelan, počen kamen dulanc. Zgornji del vhoda so tvorili trije guranci ali preklade, na katerih je slonel celoten prednji del strehe, ki je bil grajen pokončno brez previsevanja do višine 190 cm.
Notranji del je bil izgrajen iz v lica obdelanega kamna premera 120 cm. Enaka je bila višina polkrožnega nosilnega zidu do previsevanja škrl. Širina delno poškodovanega nosilnega zidu na levi strani vhoda je znašala 80 cm, na desni strani, pa je variirala 90–120 cm polkrožno na zadnji del hiške. Višina notranje kupole je znašala približno 215 cm, zunanja pa 245 cm. V prednjem delu je hiška merila v širino 390 cm, njena dolžina, v smeri proti dolini, pa je merila nekaj več kot štiri metre. Meritve so tudi pokazale, da zadnji del hiške, ki je bila zidana na vznožju doline, meri v višino do vrha kupolaste strehe več kot tri metre. Nekoč je hiška imela celo na tečaje pritrjena železna vrata, ki jih je bilo mogoče zakleniti. Na desni strani vhoda, ob prekladi, je bila vklesana letnica 1899.Teren na novi lokaciji ni omogočal ponovne pozidave na isti način, zato so se odločili, da tak način zidanja opustijo.
Hiška je nudila zavetje kamnosekom v kamnolomu ob nenadni nevihti, hkrati so v njej hranili orodje, hrano in pijačo. Verjetno so jo uporabljali tudi ob visoki pripeki, saj je bil vhod obrnjen proti severovzhodu, kar ni značilno za ostale vrste hišk, kot so npr. pastirske.
Viri in literatura:
ČOK, Boris. (2015). Prezidava kamnoseške hiške pri Vrhovljah.
PRIROČNIK kraške suhozidne gradnje. (2014). Škocjan : Park Škocjanske jame.
SUHI zidovi Krasa : celostno učenje iz dediščine. (2016). Škocjan pri Divači : Park Škocjanske jame.
ZID na suho : zbornik strokovnih spisov o kraškem suhem zidu = Muro a secco : raccolta di testi tecnici sui muri a secco del Carso. (2014). Škocjan : Park Škocjanske jame = Parco Škocjanske jame.
Pogovori z g. Ivanom Pavlinom, 2017
Radi bi se zahvalili g. Ivanu Pavlinu, ki nas je popeljal na sprehod do kamnoseške hiške na Medvejku.
