“Spominjam se svojih dijaških let v Novi Gorici. Gimnazijo sem obiskovala od leta 1962. Kot Ajdovka sem se pripeljala v Gorico, doživetij je bilo veliko. Doživljala sem lepoto Vipavske doline. Bile so množice ljudi, dijakov in delavcev.”
“Drugo doživetje je bila hitra hoja po Erjavčevi. To ni bila hoja po mestu, ampak po naravi. Tam so rasli topoli in nekaj hiš. Zame je bilo doživetje tudi to, čeprav ni bilo mesta, si čutil, da je. Čutil si neko središče. Vsi smo se zgrinjali proti središču. Čeprav te kot dijaka ne zanima politika, si vedel, da mesto ima, kar je moralo imeti, predvsem knjižnico, sodišče, slaščičarno, šolo, in kinodvorano. Moje močno doživetje Nove Gorice kot dijakinje je bilo, ko si se naučil, spomladi 1963, da imaš v glavnem odmoru dovolj časa, da greš rabutat češnje. Češnjevi nasadi so bili od gimnazije do Solkana. Mi namreč nismo smeli iz šole. Sluga je nadziral pri vratih, pustolovščina je bila že to, da si šel v glavnem odmoru ven. Danes se mi zdi zanimivo, da je bila v moji glavi tedaj praznina glede Gorice. Takrat nisem imela prepustnice, morala bi si narediti potni list. Z dramskim krožkom sem šla s tujim dokumentom na gostovanje v Gorico. Kot odrasla sem se morala vrniti v Gorico po končanem študiju, da sem se zavedala, da ima to mesto čez odpirajočo se mejo več stoletno zgodovino. Od vse vožnje z vlakom v šolo mi je najbolj ostalo v spominu to: najprej si se moral natupirati. Punce smo v treh šle na stranišče na vlaku, kjer smo to naredile, potrebovale smo tri postaje. Lepo je bilo opazovati ljudi in ugibati, kam kdo gre. Prav skozi doživljanje teh ljudi sem zaznala, kako pomembna je Nova Gorica, čeprav je ni bilo – če tako vabi ljudi k sebi, že mora biti pomembna.
V Novo Gorico sem se vrnila po več letih, takrat je bilo mesto že drugačno, ker sem bila tudi jaz drugačna. Nova Gorica je bila že pravo mesto. Od tega novega prihoda se spomnim občutka, da sem tu res doma. To ne pomeni le, da imaš tržnico in trgovino, pač pa tudi vse drugo: službo, knjižnico. Nenadoma sem povsod srečevala svoje nekdanje sošolce, še bolj nenavadno je, da je bilo naenkrat v Novi Gorici veliko mojih bivših dijakov. Potem sem razvijala ta občutek, da sem v Novi Gorici doma. To pa pomeni, da moraš hoditi na sprehode. Tako počasi spoznaš vsa drevesa, živali in ugotoviš, da je Nova Gorica mesto v naravi.
Rusjanov spomenik? Ne spominjam se njegove gradnje, vem pa, da me je vedno navdihoval. Do njega sem imela dvojen odnos, ne počutim se kot Ikar – zame je letal previsoko – jaz sem bolj Dedal. Mislim, da je Nova Gorica bolj Dedalovo mesto, čeprav ni labirint. Po samozavesti je Dedalovo mesto.”
