Janko Mlakar sreča Cilenška, 1909

Nekdo mi je povedal, da je gori v štajerskih Poljčanah župnik, ki hodi na gore rajši po grdem kakor po lepem. »Ta utegne biti,« sem si mislil. Potegnem se torej po železnici gor na zeleno šta­jersko. Ko pridem do župnišča, najdem vse pozaprto. Nato grem na vrt in zagledam leseno barako, v kateri je nekaj ropotalo. »Tu bom zvedel, kje je župnik,« si mislim in vstopim. Pri strugarski mizi je stal čokat mož srednje postave in stružil kos lesa.

»Ali je gospod župnik doma?« vprašam moža prijazno.

»Doma, doma, kaj bi mu pa radi?«

»To bom gospodu župniku samemu povedal.«

»Ne zamerite, gospod, ali ste vedno tako kratkih besedi?«

»Vedno, zlasti nasproti radovednežem.«

»No, pa pojdite z menoj, da vam pokažem župnika.« Tako je rekel mož nekam ironično in me peljal v župnišče.

Ko stopiva v pisarno, pogledam začudeno okrog, ker tudi tu nisem zagledal župnika, še bolj pa se začudim, ko vidim, kako se je začel strugar izpreminjati. Odložil je najprej predpasnik, na­taknil na vrat kolar, oblekel črno suknjo in rekel: »Tu je župnik, torej kaj želite?«

»Ha, ha, ha, ti si moj mož, Lojze! Jaz sem Janko, Jungfrau pojdem snubit. Tebe sem pa prišel povabit za druga. Hajdi z menoj!«

»Glejte ga! Torej ti si tisti Janko, ki s svojim pisarjenjem ljudi tako bega, da ne vedo, če bi mu kaj verjeli ali nič? In ti namera­vaš na Jungfrau in vabiš mene s seboj? O tem bi se dalo govoriti.«

No, uspeh tega »govorjenja« je bil, da sem 15. avgusta istega leta čakal na Aljaževem vrtu na Dovjem Lojzeta, ki je imel priti iz Trente čez Vršič. Nameravala sva z večernim vlakom v Švico…