Najhujši požar v zgodovini Celja je upepelil vse hiše v mestu, razen trinajstih, kritih z opeko.
Mestne in trške naselbine so bile zaradi značilne strnjene pozidave in lahko gorljivih gradbenih elementov (les, slama) pogosto tarča požarov. Že majhna neprevidnost je bila dovolj, da se je zgodila katastrofa. Tako tudi zgodovina mesta ob Savinji beleži več požarov, ki so poleg velike gmotne škode zahtevali tudi žrtve.
Največji požar, ki so ga doživeli Celjani, se je zgodil na veliki četrtek 5. aprila 1798, ko je ob 9. uri zjutraj zagorelo v minoritskem samostanu. Legenda pravi, da so požar povzročile samostanske dekle, ko so pekle ribe. Te naj bi ribe kar žive metale v vrelo mast in ribe so ob tem premetavanju škropile vse na okoli mast, ki se je vnela.
Ogenj se je skozi dimnik hitro razširil na streho, ki je tudi zagorela. Usodno naključje je hotelo, da se je prav v tem času v stavbi minoritskega samostana zdravilo precej vojakov, ki so se vrnili iz Italije. Ker so njihove tornistre s smodnikom shranili kar pod streho samostana, so se ti ob stiku z ognjem hitro vneli in katastrofa je bila neizbežna. Pokanje in iskrenje je precej močan veter hitro raznesel po mestu, kjer je kot bakla zagorela večina mestnih hiš. Po poročanju kronistov je mesto ob požaru zajela takšna vročina, da so ljudje panično bežali iz mesta.
Ker je bilo takrat za preprečevanje oziroma omejitev požarov še zelo skromno poskrbljeno, so bile posledice ognja hude. V požaru je zgorelo celo mesto (192 hiš), nepoškodovane so ostale le tiste stavbe (13 hiš), ki so jih po požaru 1794 že uspeli pokriti z opeko. Uničeni sta bili tudi župna cerkev in minoritski samostan. Farna cerkev je v požaru izgubila vse štiri zvonove, ki so skupaj tehtali več kot 2.900 funtov (1 dunajski funt je 0,56 kg), v minoritskem samostanu pa so se stopili trije zvonovi, ki so skupaj tehtali 1960 funtov. Požar je uničil tudi večino mestne dokumentacije, nepoškodovana je ostala le tista, ki je bila spravljena v kletnih prostorih mestne hiše. Tudi škoda, izražena v denarju, je bila ogromna. Ocenili so, da jo je bilo na stavbah za 231.900 goldinarjev, uničenega živeža pa za 109.717 goldinarjev.
Poleg velike gmotne škode je v požaru našlo smrt tudi šest meščanov. Na območju takratne mlinarske ulice (današnjega Krekovega trga) so v hiši čevljarja Šandorja zgoreli vsi člani družine. Ostali meščani so na srečo uspeli pravočasno ubežati ognjenim zubljem.
Pravega velikonočnega razpoloženja leta 1798 tako v Celju ni bilo. Ljudje so ob uničenih domovih imeli povsem druge skrbi. Tudi cerkvenega zvonenja te nedelje ni bilo slišati. Namesto cerkvenih zvonov je k božji službi v močno poškodovano farno cerkev vabil fantič, ki je hodil po požganih mestnih ulicah in z malim zvoncem naznanjal začetek svete maše.
Vir: Ignac Orožen, Celska kronika, 1854, str. 179-180 in na povezavi…
Največji požar, ki so ga doživeli Celjani, se je zgodil na veliki četrtek 5. aprila 1798, ko je ob 9. uri zjutraj zagorelo v minoritskem samostanu. Legenda pravi, da so požar povzročile samostanske dekle, ko so pekle ribe. Te naj bi ribe kar žive metale v vrelo mast in ribe so ob tem premetavanju škropile vse na okoli mast, ki se je vnela.
Ogenj se je skozi dimnik hitro razširil na streho, ki je tudi zagorela. Usodno naključje je hotelo, da se je prav v tem času v stavbi minoritskega samostana zdravilo precej vojakov, ki so se vrnili iz Italije. Ker so njihove tornistre s smodnikom shranili kar pod streho samostana, so se ti ob stiku z ognjem hitro vneli in katastrofa je bila neizbežna. Pokanje in iskrenje je precej močan veter hitro raznesel po mestu, kjer je kot bakla zagorela večina mestnih hiš. Po poročanju kronistov je mesto ob požaru zajela takšna vročina, da so ljudje panično bežali iz mesta.
Ker je bilo takrat za preprečevanje oziroma omejitev požarov še zelo skromno poskrbljeno, so bile posledice ognja hude. V požaru je zgorelo celo mesto (192 hiš), nepoškodovane so ostale le tiste stavbe (13 hiš), ki so jih po požaru 1794 že uspeli pokriti z opeko. Uničeni sta bili tudi župna cerkev in minoritski samostan. Farna cerkev je v požaru izgubila vse štiri zvonove, ki so skupaj tehtali več kot 2.900 funtov (1 dunajski funt je 0,56 kg), v minoritskem samostanu pa so se stopili trije zvonovi, ki so skupaj tehtali 1960 funtov. Požar je uničil tudi večino mestne dokumentacije, nepoškodovana je ostala le tista, ki je bila spravljena v kletnih prostorih mestne hiše. Tudi škoda, izražena v denarju, je bila ogromna. Ocenili so, da jo je bilo na stavbah za 231.900 goldinarjev, uničenega živeža pa za 109.717 goldinarjev.
Poleg velike gmotne škode je v požaru našlo smrt tudi šest meščanov. Na območju takratne mlinarske ulice (današnjega Krekovega trga) so v hiši čevljarja Šandorja zgoreli vsi člani družine. Ostali meščani so na srečo uspeli pravočasno ubežati ognjenim zubljem.
Pravega velikonočnega razpoloženja leta 1798 tako v Celju ni bilo. Ljudje so ob uničenih domovih imeli povsem druge skrbi. Tudi cerkvenega zvonenja te nedelje ni bilo slišati. Namesto cerkvenih zvonov je k božji službi v močno poškodovano farno cerkev vabil fantič, ki je hodil po požganih mestnih ulicah in z malim zvoncem naznanjal začetek svete maše.
Vir: Ignac Orožen, Celska kronika, 1854, str. 179-180 in na povezavi…
