skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

7. marca 1891 je na Dunaju umrl Franc vitez pl. Miklošič, slovenski filolog, jezikoslovec in slavist

Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
7. marca 1891 je na Dunaju umrl Franc vitez pl. Miklošič, slovenski filolog, jezikoslovec in slavist. Rodil se je 20. novembra 1813 v Radomerščaku pri Ljutomeru. 

Po končani osnovni šoli v Ljutomeru ter gimnaziji v Varaždinu in Mariboru je odšel na študij v Gradec. Tam je najprej skupaj s Stankom Vrazom končal študij na liceju, potem pa se vpisal na študij prava na graški univerzi. Po uspešnem zaključku je sledil še študij filozofije, kjer je predmet kot študent tudi predaval, leta 1838 pa ga je zaključil z doktoratom. Iz Gradca se je preselil na Dunaj, kjer si je nadaljnji študij prava financiral kot odvetniški pripravnik, tajnik, vzgojitelj in predavatelj v hiši grofa Abensperga – Trauna. Leta 1840 je nato iz prava tudi promoviral. Prijateljske in druge naveze, ki si jih je nabral v času študija, so ga umestile v visoko družbo, tako v kroge dunajskih intelektualcev kot v neposredno bližino samega dvora in plemstva. Tam se je približal tudi Kopitarju, kar ga je popeljalo do pomembne službe v dvorni knjižnici. Kopitar je kmalu spoznal njegovo izredno jezikovno znanje in našel v njem svojega naslednika. Med njegovim bivanjem v Rimu ga je tako nadomeščal prav Miklošič kot cenzor za slovanske, novogrške in romunske knjige, po smrti Kopitarja pa je prevzel tudi njegove delovne naloge. Leta 1848 je bil zaradi znanstvenega delovanja imenovan za dopisnega člana Akademija znanosti, leta 1851 pa za rednega. Leta 1848 se je vključil še v politično življenje, saj je bil v okraju Lenart v Slovenskih goricah izvoljen kot poslanec v državni zbor, postal je predsednik političnega društva Slovenija na Dunaju in sooblikovalec programa Zedinjene Slovenije. Po razpustitvi državnega zbora je bil leta 1849 imenovan za izrednega profesorja slavistike na novoustanovljeni dunajski univerzi, naslednje leto pa za rednega. Njegova stolica za slovansko filologijo je tako postala najpomembnejše slavistično središče v Evropi, sam pa je bil največja slavistična osebnost 19. stoletja. Dvakrat je bil izvoljen za dekana Filozofske fakultete, leta 1854 pa tudi za rektorja dunajske univerze. Ves ta čas je deloval tudi v dvorni knjižnici in bil znanstveno aktiven. Leta 1852 se je še poročil, in sicer s hčerko službenega kolega viteza pl. Eichenfelda, s katero sta imela dva sinova, Franca in Morica. Upokojil se je leta 1885, ko je na njegov predlog stolico zasedel njegov nekdanji učenec Vatroslav Jagić. Pokopan je na Centralnem pokopališču na Dunaju.
Read more

Photo gallery

Filtering options

Search

Content type

Categories
Categories
Categories
Categories
Categories

Region selection


2008 - 2024 © KAMRA, Production: TrueCAD d.o.o.