31. julija 1892 je umrl Matija Majar – Ziljski, duhovnik, narodopisec, jezikoslovec, teolog in narodni buditelj

Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
31. julija 1892 je v Pragi umrl Matija Majar – Ziljski, duhovnik, narodopisec, jezikoslovec, teolog in narodni buditelj. Rodil se je 7. februarja 1809 v Goričah v Ziljski dolini.

V Celovcu je študiral bogoslovje (1833–36) ter nato prvo službo nastopil 1937 kot ekspeditor v kn.-šk. pisarni v Celovcu, 1840 šel za kaplana v Rožek, nato v Žabnice (1842), naslednje leto pa je dobil mesto stolnega kaplana v Celovcu, kjer je ostal do 1848, ko je bil premeščen na Sv. Višarje. Nato je bil župnijski upravitelj po raznih župnijah na Koroškem, dokler ni leta 1851 dobil gorjanske župnije v Ziljski dolini, kjer je ostal do 1870. Na Križni gori pri Celovcu je 1871 dobil beneficij in tu živel do 1883, ko se je preselil v Prago, kjer je ostal do smrti.

V času šolanja v Celovcu je na njegovo narodno zavest precej vplival M. Ahacel, ki je bil njegov profesor na liceju. Na celovškem semenišču se je pod vplivom A. M. Slomška usmeril v literarno dejavnost. Od leta 1838 je Majar sodeloval pri njegovih publikacijah, od 1844 pa tudi v Novicah. Jarnik in Vraz sta ga spodbudila, da je pričel z zbiranjem narodnega blaga. Nabiral in objavljal je ljudske pesmi in pripovedke ter opisoval običaje. Pisal je potopisne, etnološke, slovensko in slovansko spodbudne ter jezikoslovne članke. Leta 1843 je za priročnik H. Hermanna »Handbuch der Geschichte des Herzogtums Kärnten« prispeval poglavje o slovenskih ljudskih pripovedkah na Koroškem. Leta 1846 je v Celovcu izdal Pesmarico cerkevno, ki je 1852 izšla v drugi izdaji. 1867 je na Reki izdal Slovnico rusko za Slovence, knjigo Sveta brata Ciril i Metod, Slavljanska apostola (Praga, 1864). V njegovi »zbirki ilirsko-slovenskih ljudskih pesmi, ugank in rekov« je bilo zbranih sto ziljskih ljudskih pesmi, ki jih je 1869 dal na razpolago za narodopisno razstavo v Moskvi. Danes je ta zbirka znana kot Moskovski rokopis. Veliko se je ukvarjal z utopično zamislijo o zbliževanju slovanskih jezikov in umetnem skupnem slovanskem jeziku ter o tem tudi pisal in objavljal ( Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje i u obče slavenski jezik, 1848; Uzajemni pravopis slavljanski, 1865); 1873–75 je izdajal časopis Slavljan: časnik slovstven i uzajemen za Slavljane književne i prosvětljene. Majar se je zavzemal tudi za pravilnost sklanjanja po etimoloških načelih. V svojem delu Spisovnik za Slovence (Celovec, 1850) je poskušal slovenščino stilno soočiti z nemščino in enotno določiti uradni stil za župnike, župane in občinske tajnike. Svojim rojakom je želel zbuditi samozavest in jih odvrniti od hlapčevskega ponižnega pisanja. Vseskozi se je zavzemal za enakopravnost velikih in malih narodov v politiki in jeziku. 29. 3. 1848 je v Novicah objavil željo po samostojnem življenju vsakega avstrijskega naroda in sestavil na cesarja naslovljeno peticijo s programom zedinjene Slovenije, ki je v prepisih krožila med domoljubi. V njej se je izrekel za združitev slovensko govorečih pokrajin s Hrvaško v ‘Ilirsko kraljestvo’ znotraj habsburške monarhije. Novicam je bil priložen tudi letak Kaj Slovenci terjamo? Dne 26. 12. 1848 je v Sloveniji predstavil načrt o preureditvi monarhije v zvezno državo narodov, decembra 1865 pa v časniku Slavisches Centralblatt kombinacijo zgodovinskih dežel z narodnostnimi kurijami.
Matija Majar Ziljski je bil pomemben narodopisec, jezikovni teoretik in vizionar. Ko ga je politični razvoj prehitel, se je leta 1883 zagrenjen umaknil v Prago, kjer je tudi umrl.