skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Vladoša Jelovšek

Hčerka Vladimira (Vladoša) se je jeseni 1919 vrnila v svoje rojstno mesto Praga in se vpisala na trgovsko akademijo. V nekaj mesecih je zbolela za špansko gripo in februarja 1920 umrla. Ohranjeno je zadnje pismo, ki ga je Zofka Kveder napisala hčeri dan po njeni smrti. V njem se razkriva globoka materinska bolečina, občutek krivde ter prošnja za odpuščanje zaradi preteklih dejanj. Izguba hčere jo je močno prizadela in zaznamovala, od tega udarca si ni več opomogla:

“Zofka je v tem pism u sama podala nekakšno analizo svojega problematičnega odnosa z Vladošo, iskala je vzroke za njune nesporazume, iz obžalovanja je obtoževala samo sebe: očitala si je, da se ni poslovila od nje, ko je odhajala v Prago (Oh, niti na kolodvoru nišam bila, kad si odlazila!), da ji ni dovolj hitro poslala denarja (pustila sam te da tri nedelje zebeš i gladuješ. Zašto, zašto nišam trčala na konzulat i pisala Ti kadje bilo vrijeme.) in da ji je doma odrekala hrano (Svakome dam kruha, koji pokuca na mojavrata, oh, a Tebi sam znala prigovarati, da odviše kruha jedeš, kad si bila kod mene!/…/Na kišobranima i salami i na komadičima čokolade si morala sabirati moju ljubav, tako je je bilo malo.). Priznala je, da je bila Vladoša tarča njenih nesporazumov z Jelovškom, in to spet obžalovala: Oh, kako je teško i gorko kajati se, kadje prekasno! Vladoška, Vladoška, Vladoška moja! Satrli smo te medju sobom, kao se zrno sateremedju mlinskim kamenima. / . . . / Oh, sirota, oh nesretnica! Ja sam mrzila njega u Tebi, on je mrzio mene u Tebi i mučili smo Te, mučili, mučili! Kot verjetno že tolikokrat prej, je samo sebe, ne da bi poznala odgovor, spraševala, kje je bil vzrok, da si nista bili dovolj blizu: Zašto sam ja tolike ljude mogla, da predobijem a Tebe, draga, nikadne sasma! Zašto mogu svakogprosjaka, da razumijem a Tebe nisam!/…/Zar si mi oprostila? Ti si mi toliko puta morala da opraštaš! – opraštala si mi. Jest, opraštalasi mi. Pismo je pisala v noči pred Vladošinim pogrebom v Pragi, ko je njeno truplo v tujem mestu najverjetneje ležalo samo in brez sveč, kar je Zofko spravljalo v grozo in zaradi česar je še bolj trpela. Še posebej jo je prizadelo, da se od mrtve hčere ni mogla posloviti niti na pogrebu, železniške povezave namreč še zmeraj niso bile popolnoma vzpostavljene, tako da je Zofka žalovala v Zagrebu in ni nikoli več videla hčere: Oh,Vladoša! Zar nikad, nikad više?! Tako daleko, tako daleko si! — Oh jedanput, samosamo jedanput da mogu jo š da Ti poljubim čelo. Pa obraz, pa oči. Tvoje tužne, umorneoči! – Vladica! Vladoška! Mamina!”
(Vladka Tucović: Zagreb, Ljubljana, Praga: korespondenca Zofke Kveder in njene hčere Vladimire Jelovšek)

Photo

Vladoša Jelovšek
Privacy Overview

This website uses cookies so that we can provide you with the best user experience possible. Cookie information is stored in your browser and performs functions such as recognising you when you return to our website and helping our team to understand which sections of the website you find most interesting and useful.

Filtering options

Search

Content type

Categories
Categories
Categories
Categories
Categories

Region selection


2008 - 2026 © KAMRA, Production: TrueCAD d.o.o.