Zwittrova ulica se od leta 1993 imenuje po zgodovinarju Franu Zwittru. Potek: od bencinske črpalke na Ljubljanski cesti proti Marofu. Obsega 11 hišnih številk. Pred letom 1993 je bila del ulice Kettejev drevored.
Fran Zwitter (zgodovinar, akademik, Trdinov nagrajenec) se je rodil 24. oktobra 1905 na materinem domu v Beli Cerkvi. Vse življenje je ostal navezan na Dolenjsko in Novo mesto, kjer je imel predavanje ob šeststoletnici ustanovitve mesta. Tu je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo, kjer je nanj še posebej vplival profesor zgodovine Jože Kovač, ki ga je še utrdil v odločitvi, da se bo posvetil študiju in raziskovanju človeške preteklosti. Pod vplivom novomeške pomladi leta 1920 je bil nekaj časa predsednik napredne dijaške organizacije »Prosveta«. Po maturi na gimnaziji (1924) je študiral zgodovino in geografijo v Ljubljani, kasneje pa še na Dunaju. Leta 1928 je na ljubljanski univerzi diplomiral, že naslednje leto pa doktoriral z disertacijo o starejših kranjskih mestih in meščanih. V letih 1930-32 je nadaljeval študij na pariški Sorboni, kjer se je pričel zavzemati za tesnejše povezovanje sociologije, ekonomije in zgodovine. Medtem ko je bila najprej v ospredju njegovega zanimanja srednjeveška zgodovina, se je z novimi dognanji preusmeril v zgodovino novega veka. Leta 1937 je postal docent za občo zgodovino novega veka na ljubljanski univerzi.
Vseskozi ga je zanimala tudi nacionalnopolitična problematika, pri čemer je večkrat izpostavil slovensko-nemške odnose na Koroškem (po očetu je bil Korošec). S študijo o nacionalnih vprašanjih v habsburški monarhiji si je pridobil mednarodni sloves.
Leta 1942 je bil interniran v Italijo, od koder je po njeni kapitulaciji večinoma peš prišel v partizane v Slovenijo. Najprej je prišel v Podhosto, kjer so se takrat zbirali kulturni delavci. Leta 1944 je postal ravnatelj znanstvenega inštituta pri IOOF. Tu se je z študijami in referati pripravljal na izredno pomembne naloge kot izvedenec za narodnostna in mejna vprašanja. Tudi po koncu vojne je sodeloval na mirovnih pogajanjih v boju za pravične meje Slovenije. Nato pa se je vrnil na univerzo, kjer je bil rektor in prorektor ter član SAZU. Prizadeval si je za ureditev arhivske službe pri nas, povrnitev naših arhivov iz Avstrije, predsedoval Zgodovinskemu društvu … V letih 1972-82 je vodil Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU. Aktivno je sodeloval na mednarodnih kongresih zgodovinarjev (Rim, Stockholm, San Francisco …).
Bil je častni član Novega mesta in dobitnik Trdinove nagrade. Umrl je 14. aprila 1988 v Ljubljani, pokopan pa je v Beli Cerkvi.
