Prve fužine za topljenje cinkove rude (cinkarne) na Slovenskem so nastale že v prvi polovici 19. stoletja. Prva je bila v Železni Kapli, sledila je Rosthornova na Prevaljah (1824-1828) in nato po 15-letnem premoru je sledila še v Zagorju ob Savi. Manjša fužina za topljenje cinka je bila še v Šentjanžu na Dolenjskem, ki jo je leta 1862 ustanovil dunajski trgovec in industrijalec Ludwig Kuschel. Obratovala je samo do leta 1878. Zadnja, a najmodernejša in najpomembnejša cinkarna na Slovenskem, je bila leta 1873 ustanovljena v Celju.
Med celjskimi industrijskimi podjetji ima od nje daljšo tradicijo samo še
štorska železarna, ki je bila ustanovljena že leta 1850. Po prvotnih načrtih naj bi cinkarno postavili v Rimskih Toplicah, a je temu nasprotoval lastnik vrelca zdravilne vode. V tem času pa sta se odbor celjske mestne občine in njen župan
dr. Josef Neckermann zavzeli, da bi jo država postavila v Celju.
Avstrijska država je leta 1873 odobrila
prošnjo celjskega mestnega sveta za postavitev topilnice surovega cinka v
Gaberju pri Celju. Ko je bilo končno odločeno, da bo Cinkarna v Celju, je bilo potrebno zanjo kupiti zemljišče in začeti z gradnjo tovarniških poslopij, naprav in upravnega poslopja. Kot lokacija bodoče Cinkarne je bilo predvideno Gaberje, zato je država od celjskega usnjarja Josefa Jellenza tam kupila zemljišče tik ob zahodni strani železnice. Kupoprodajna pogodba je bila podpisana 31. marca 1873. Kasneje, ko se je Cinkarna širila, je država zemljišča dokupovala še od drugih lastnikov. Cinkarna je začela z obratovanjem oktobra 1875 in prvotno obsegala samo topilnico ter keramični oddelek, vodenje pa so zaupali rudarskemu svetniku
Albertu Brunnerju.
Morda niste vedeli …
- da je Albert Brunner, mož Amalije (roj. Hess), mlajše hčere uglednega celjskega trgovca Heinricha Hessa;
- da je Alfred Nobel imel ljubezensko razmerje s Sofijo Hess, najstarejšo hčerko navedenega celjskega trgovca oziroma sestro omenjene žene Alberta Brunnerja.
Družina Hess se je po prihodu iz Moravske v Celje naselila v Kvartirni hiši, kamor je po nevesto Amalijo, mlajšo sestro Sofije Hess, prišel tudi Albert Brunner. Oba gospoda, inženirja Nobel in Brunner, sta si kasneje veliko dopisovala in tako razpravljala o potrebah in delovanju nove cinkarne. Nobel ga je tudi še večkrat obiskal v Celju in mu kot sposobnemu strokovnjaku celo ponudil dobro plačano službo v eni njegovih tovarn na Švedskem. Ker pa je bil Brunner na Cinkarno zelo navezan, mamljive ponudbe ni sprejel. Cinkarno je vodil vse do smrti leta 1899.
Več o razmerju Sofije Hess s švedskim znanstvenikom Alfredom Nobelom v prispevku dr. Janeza Cvirna z naslovom Alfred Nobel in njegova velika požiralka denarja.
Albertu Brunnerju so kot ravnatelji Cinkarne do konca prve svetovne vojne sledili Alojzij Janouš, Edvard Synek in Baltasar Baebler.
