Zapisi nekaterih članic študijskega bralnega krožka Knjigosnedke, ki so pospremljeni s fotografijami Olge Lipič.
“Ko je bil moj vnuk še cicibanski poslušalec, je pravil, da je služba od babi knjiga. Kjerkoli se je igral, je bil namreč obdan s kupi knjig. Malček ni poznal razlike med pojmoma služiti in biti poklican. Jaz pa sem prepričana, da sem bila že mlada h knjigam poklicana in da so knjige res moj »poklic«. Nisem v službi knjig, niti knjige ne služijo meni. Naš medsebojni odnos se razvija in več kot vlagam vanj, več kot berem, več mi je vrnjeno – pač po zakonih življenja.
Zadnjih 25 let berem res veliko, saj sem ves ta čas aktivna mentorica več študijskih bralnih krožkov. Škofjeloški z imenom KNJIGOSNEDKE – to je najbolj sladostrastno ime med vsemi slovenskimi bralnimi krožki – je že polnoleten. Ducat žensk, 18 let in 300 prebranih knjig, tak bi bil morda naslov knjige, če bi jo spisale članice krožka. Kakšen pa bi bil naslov podobne moje knjige? Poigravam se z idejami, mogoče
- 60 let bralnega užitka
- Prebrala sem super knjigo; ti jo posodim?
- Tale je moj letošnji najljubši roman
- Rada berem tudi pesmi
Naslov lahko dopišete tudi vi, ga bom vesela! Mogoče pa nekoč le najdem čas (in predvsem pogum!), da kaj daljšega napišem pod zanimiv naslov, pomislim včasih. A za zdaj ostajam predvsem mentorica in bralka, vesela dobre literature in kritična do pogrošnega tiska.
S Knjigosnedkami smo prebrale dobesedno na stotine knjig in nekatere med njimi bi lahko imenovala kar knjižni biseri, dragulji, besedna lepota. Cenimo dobro literaturo; zelo rade pa imam tudi odkrite pogovore, malo analitične in malo čustvene, včasih duhovite in potem spet žalostno trpke … Pogovarjamo se, iščemo zapisane lepe stavke in trditve, ki bi si jih bilo treba zapomniti za vse življenje, v mislih se preselimo tja, kje so se dogajale zgodbe, trepetamo z junakinjami in presojamo tisto, kar so storile, ali jih skoraj obsojamo, če si nečesa ne drznejo … Sedimo v nepopolnem krogu za veliko mizo v knjižnici na Trati, naš notranji krog pa je skoraj poln – prijateljstva, vztrajnosti, znanja, lepote bivanja, sočutja, empatije …
V krožku si bralke drznemo povedati svoje o prebrani knjigi. Tudi če je mnenje drugačno od večinskega, ni nič hudega – nobenega napada, nikakršne zamere, le kakšno vprašanje več in daljše razprave ob torkovih večerih. Tudi zato se vedno sladko in zadovoljno nasmehnem, ko kdo omeni naš krožek Knjigosnedke.”
Nataša Škofic Kranjc
Moja bralska pot
“Knjige so bile vedno moje prijateljice. V otroštvu so me tolažile, ko sem bila bolna, trepetala sem z junaki, ko jim je šlo za nohte, se veselila ob srečnem koncu. V mladosti sem vedno znova na glas prebirala pesmi in uživala v občutjih, ki jih je ubesedil pesnik. Potem so prišli romani, ki so me posrkali s svojo vsebino, jezikom in slogom. Sledilo je lepo število let, ko je bilo treba čas za knjige ukrasti, ga odščipniti od vsakdanjih opravkov. Nato je sledila upokojitev in z njo razkošje prostega časa.
Pravijo, da naključij ni, torej mi je bilo namenjeno, da novica o novem bralnem krožku v Škofji Loki ni šla mimo mene. Na prvo srečanje sem prišla brez vseh pričakovanj – in kaj lahko rečem zdaj, ob polnoletnosti? Druženje v krožku me je vsestransko obogatilo. Ko poslušam bralke, kaj vse jih je v knjigi prevzelo, razočaralo, jih motilo in jezilo, se zavem, da je bilo moje videnje romana le ena od ploščic sestavljanke, ki se s pogledi prijateljic počasi dopolnjuje. Ob pogovoru se nam porajajo nova vprašanja in premisleki, ki smo jih spregledale ob branju doma. Tako me druženje v krožku uči tudi sodelovanja, natančnega poslušanja, odprtosti za drugačne poglede. Predvsem pa se v pogovoru vedno bolj spoznavamo, nehote odpiramo svoj notranji svet in tako krepimo niti prijateljstva. Skratka, brez bralnega krožka bi bil moj svet veliko revnejši, bolj puščoben in omejen.”
Stanka Perne
O meni v krožku
“Ko ne veš, kako začeti, se usedi in začni.
Toda kje, kdaj in s čim se je začelo? Se je začelo s pravljicami, ki mi jih je pripovedovala tetka? Se je začelo z zgodbami, ki sem jih slišala doma? Morda s tistimi, ki sem jih kot otrok slišala v šoli? Ni pomembno, pritegnile so me in magično me privlačijo še danes.
Ostala sem doma in pristala v obdobju pravljic, v najlepšem obdobju svojega življenja. Dolgi sprehodi z vnukom, posedanje v senci in branje pravljic. Prijateljica Francka mi je povedala, da je našla krožek zame, takega, ki mi je po njenem mnenju napisan na kožo in seže v dušo.
Malo sem morala počakati in zgodilo se je.
Klet, prijazen pozdrav dobrih znank, objemi, rezanje ananasa in knjiga Starec, ki je bral ljubezenske romane. Neverjetno merjenje moči človeka in jaguarja! Eno od sporočil knjige mi da misliti še danes. »Ne sklepam poslov z ljudmi, ki ne znajo spoštovati tujega doma.«
Takih spominov je veliko! V knjigah je ogromno zgodb, ki jih narekuje življenje, pisateljice, pesnice, pisatelji in pesniki pa jih skupaj s svojim videnjem in razmisleki postavijo pred nas, da jih ovrednotimo še mi, bralke in bralci.
Naša druženja niso vedno druženja enako mislečih, vedno pa se znamo poslušati in vedno smo slišane. Moderatorka, vse pridemo na vrsto, nas postavi v dogajalni prostor in čas, včasih doda zgodovinsko ozadje, vedno nas pričaka tudi tematsko pogrnjena miza.
Vse našteto v meni ohranja zavest in hvaležnost, da sem del tega bogatega dogajanja, ki širi moja obzorja in poglablja moje doživljanje sveta. Vesela sem, naj traja!”
Anči Pipan
Moje doživljanje v študijskem krožku Knjigosnedke
“Še danes se spominjam mojega veselja ob novici, da tudi v Škofji Loki deluje bralni krožek. Takoj sem se pridružila in kmalu dobila prvo zadolžitev za moderiranje. To je bila knjiga Zajčje leto avtorja Arta Paasilinna. Knjige sem se z veseljem lotila, saj je bila prav zabavna. Tudi tega se spomnim, da mi je Meri posodila zajčka, ki ga je sama naredila iz cunj, da je kraljeval na mizi ob lišajih, ki sem jih prinesla iz Finske. Tako sem že prvič poizkusila narediti pravo vzdušje ob pogovoru o knjigi. S tem sem potem nadaljevala in zame je bila to prava nadgradnja pogovora, ker sem se vedno potrudila in seveda ob tem uživala, da so nas ob pogovoru na mizi spremljali predmeti in tudi hrana, povezana s knjigo. Seveda so se tudi vse ostale trudile za odlično moderiranje in za doseganje pravega vzdušja ob pogovoru. Tem večerom so že takoj naslednje dni sledili Natašini komentarji, ki so nas prav pobožali in nam dali veselje in motivacijo za naprej.
Brale pa smo tudi roman, ki je bil napisan v slengu mladih, kar mene ni preveč motilo. Bila pa sem presenečena, ker sta bili starejši kolegici prav zgroženi zaradi tega in namučila sem se, da sem dosegla, da sta se sploh bili pripravljeni pogovarjati o vsebini romana. Pri tem mi je prav prišla Natašina pomoč, saj sem že začela dvomiti, da sem sama premalo kritična za tak način pisanja. Prav ta dogodek je bil pravi trening empatije.
Najlepše spomine imam na romane z opisi narave in vsak zase me je navadno spodbudil, da sem se o tem področju (npr. mahovi, lišaji, drevesa, puščava) še dodatno poučila. Seveda je bila takrat moja miza še bolj polna teh eksponatov.
Zadnje čase pa se je naša skupina še bolj povezala, ker smo dobile nekaj novih, mladih ljubiteljic knjige, in to nam je dalo nov zagon. Seveda ne smem pozabiti Olginih reportaž, ki se jih vedno razveselimo in komaj čakamo, kako bo predstavila naš večer.
Naj traja, ko je lepo !!!”
Sonja Dolinar
“Sem nabiralka, čeprav z gobami nimam sreče. Rada nabiram češnje, podobe, travniške jagode in okusne knjige. Teh zadnjih je v družbi Knjigosnedk na pretek.
V Natašin krožek me je pred sedmimi leti povabila so-tašča Sonja. V Loki sta doma najina vnuka Laura in Jon, zato sem se iz Ljubljane rade volje pričela voziti sem. Sonja je predvidevala, da mi bodo ob zaključku službene poti branje in pogovori o knjigah dobro zapolnili čas. Imela je prav. Globoko sem padla v redna branja, v odkrivanja knjižnih svetov in opažam, da sem pri izbiri knjig vsako leto bolj izbirčna.
Kjerkoli sem, okrog sebe izbiram tudi vidne podobe, bolj kot so poetične in skrivnostne, bolje je.
Lepo je, ko se na njih pojavijo ljudje … in moja nabiralniška strast je tudi razbiranje iskrivih trenutkov na druženjih. Na knjigosnedskih srečanjih vzniknejo vedno znova in znova. S posnetki si želim, da podoživimo zavzete izmenjave mnenj in globoka občutenja, ki jim znamo sobralke prisluhniti tako pozorno, kot smo pozorno prebirale knjige. Ogrejejo me odmevi sobralk na redne fotoreportaže.
Kot je opazila Nataša, včasih podobe odstrejo še kakšno tančico s prebrane knjige ali pa katera od bralk o sebi odkrije kaj zanimivega. Kar se lahko zgodi ali pa se ne zgodi. Kot se ob razstiranju visokih trav pokaže drobna rdeča dišeča jagoda ali pa se ne. Pač usoda nabiralk…”
Olga Lipič
Biti med Knjigosnedkami je zame darilo
“Ko sem pred dvema letoma prišla h Knjigosnedkam, si nisem predstavljala, kako mi bo bralni krožek spremenil življenje, mi razširil obzorja o širinah sveta in globinah človeške duše ter mi poglobil občutek za lepo besedo. V krožku sem prebrala knjige, po katerih sem se počutila opita od čustev, pa tiste, po katerih sem se pretresena zavedla naše minljivosti, krhkosti in majhnosti ter preprostega dejstva, da je sedanji trenutek največ, kar imamo. In da nas kakor kruh hranita občutek ljubezni in povezanosti, ki v nas zbudi skrite moči, da v posebnih trenutkih zmoremo premagati nepremagljivo.
Pri Knjigosnedkah sem prebrala knjige, ki jih sicer nikoli ne bi prebrala. Ker v množici naslovov in avtorjev ne bi našla teh skritih zakladov, ki nam jih ponuja naša draga mentorica Nataša in drage so-bralke. Zelo so mi drage te gospe, med njimi se počutim sprejeto z vsakršnim mnenjem, ki ga izrazim. Med Knjigosnedkami je vsako mnenje spoštovano, neglede na to, kdo se z njim strinja in kdo ne. Zato so Knjigosnedke moje prijateljice, če lahko neskromno tako menim. So pa tudi moje dragocene učiteljice. Na srečanjih me vsakokrat presenetijo in navdušijo s pronicljivimi mnenji, opažanji, znanji in spoznanji, pa tudi z odprtimi čustvi in mehko človečnostjo, ki daje naši skupini prav poseben topel žar.
Drage Knjigosnedke, želim si, da bi lahko čez leta tudi sama, tako kot nekatere med vami prav letos, praznovala svojo 18. obletnico druženja in prebiranja čudovitih knjig v bralnem krožku Knjigosnedke v Škofji Loki. Hvala vam.”
Milena Remic
“Branje mi pomeni ogromno. Ko berem, odtavam v nov svet, kjer se nasmejim, zjočem, zamislim, prestrašim, opazujem, se učim, spoznavam, občudujem in še bi lahko naštevala. Torej živim svoje in še mnoga druga življenja.
Ponosna sem, da sem Knjigosnedka.”
Ela Dolinar
“Članica Knjigosnedk sem eno leto in pol. Krožek mi veliko pomeni, ker sem se pred pol leta upokojila in sem iskala nekaj, kar bi me miselno zaposlovalo. Od nekdaj sem rada brala. Moja služba je bila v oddaljenem kraju in vožnjo z avtobusom sem popestrila z branjem knjig.
Mnoge so se me res dotaknile, nisem pa imela sogovornikov, da bi se pogovarjala o njih. Ko mi je na pot prišel krožek, sem bila na začetku skeptična, saj sem čutila moje površno znanje o aktualnih temah, ki se dogajajo v knjigah. Naučila sem se, da knjigo ne le preberem, ampak se tudi poučim o času, v katerem je napisana, o odnosih med osebami in o krajih, v katerih se zgodba odvija. To je dalo še večjo težo prebranim knjigam. Z sošolkami predebatiramo branje in vsaka lahko izrazi svoj pogled in čutenje do določenega dela.
V krožku se počutim izredno lepo, ker sem slišana in je moje mnenje ravno tako pomembno, kot mnenje sošolk. Vlada medsebojno spoštovanje.”
S hvaležnostjo,
Marija Mavrič
“V jeseni leta 2021 sem se upokojila. Ena od mojih želja v tretjem življenjskem obdobju je bila, da branju knjig posvetim več časa, kot sem ga do tedaj. Čeprav je bilo branje knjig moj »vseživljenjski projekt« in veselje in ni manjkal v nobenem mojem obdobju.
V bližnji knjižnici se mi je pogled večkrat ustavil na plakatu, ki je seznanjal obiskovalce na srečanja Knjigosnedk. Nekaj informacij sem dobila tudi od prijazne knjižničarke. Priznam, da sem kar malo odlašala z obiskom oz. s prvim srečanjem s Knjigosnedkami.
V začetku leta 2023 sem le vstopila v njihov krog. Sprejele so me in od takrat je branje knjig dobilo širšo dimenzijo.
O vsaki prebrani knjigi sem se lahko pogovarjala, poslušala in slišala različna mnenja, izvedela ob tem še veliko zgodovinskih, kulturnih, socioloških kulinaričnih in drugih zanimivosti in posebnosti. Prebrana knjiga je »postala« pravi kalejdoskop različnih, a povezanih in v celoto zbranih vsebin in zanimivosti z več področij. Postala je nekakšno potovanje od človeka do človeka, iz dežele v mesta, iz preteklosti v sedanjost, od realnosti v fiktivni svet, od sovraštva do neskončne ljubezni, upanja, pa tudi do trpljenja in smrti … In vse to v krogu Knjigosnedk, čudovitih bralk in žensk, ki se redno srečujejo/mo na 14 dni ob torkih zvečer.
Mislim, da sem bila v njihov, to se pravi sedaj tudi moj, bralni študijski krožek, dokončno sprejeta, ko sem prvič v decembru 2023 imela predstavitev/moderiranje knjige.
Izbor knjig, ki so jih Knjigosnedke prebrale v preteklih 18 letih (in jaz z njimi v letu in pol), se mi zdi veličasten.
Draga Nataša in vse ostale prijateljice Knjigosnedke, hvala vam, ker sem lahko z vami, da sem slišana in da lahko poslušam in delim svoje misli, pripombe in mnenja.”
»Mlajša« Knjigosnedka Milena Štancer
Kaj mi pomeni študijski bralni krožek Knjigosnedke?
“Težko si je priznati, da si sladkosned, ker sladkarije so na slabem glasu, celo škodujejo zdravju … pa vendar, veliko ljudi jih obožuje, tudi sama se jim težko odrečem.
Ko sem izvedela za Knjigosnedke, mi je bilo ime skupine zabavno, saj je povezava z nečim sladkim ali vsaj slastnim v besedi očitna.
Pred dvema letoma, še v koronskem času, sem se podala v novo izkušnjo izmenjevanja bralnih izkušenj v zgoraj imenovani skupini. Začelo se je v oktobru, zaključilo v juniju. Vsakih štirinajst dni, približno dve knjigi mesečno, eno ali dve knjigi v sezoni krožkarice tudi moderiramo. To pomeni, da knjigo prebereš več kot enkrat, o njej poizveš čim več zanimivega, potem pa odpreš in vodiš debato o prebranem delu. Zanimivo je, da se med pogovorom odpirajo tako različni pogledi na isto stvar in da ob besedah sogovornic lahko preverjam svojo natančnost branja, se od njih učim ali vsaj občudujem njihovo sistematičnost, urejene zapiske ob posameznem delu, izpisane citate, sporočila. Vsakemu srečanju sledi fotoreportaža.
Kakšna dela beremo? Knjiga mora imeti določeno estetsko in sporočilno vrednost, branje ravno prav zahtevno in tematsko raznoliko, da je vedno nekaj novega. Nekaj slovenskega, še več iz evropske in svetovne književnosti sodobnega časa, občasno tudi kaka dobra stara klasika.
Težava je z izbiro naslovov, tu najbolj zagnane bralke pomagajo voditeljici Nataši Kranjc, ki pa nas vse spodbuja k bolj dejavnemu sodelovanju pri izbiranju. A se najraje zanesemo na njen okus, saj je odlična poznavalka literature in ravno prav prizanesljiva pri kakem zeloooo obsežnem delu, da se zanj potem le ne odločimo. Letos najobsežnejši roman je imel pribl. 500 strani.
Čudovita izkušnja, to po dveh letih lahko trdim, in želim si, da bi se v takem tempu in vsebini nadaljevalo še mnogo let …
Da pri Knjigosnedkah ljubezen do knjig gre tudi skozi želodec, vam najraje ne bi zaupala, ampak moram. Ker tako lepih, okusnih, domiselnih, z vsebino knjige povezanih aranžmajev na mizi, okoli katere tečejo pogovori v Knjižnici na Trati, kot jih pripravijo knjigosnedke, si nisem predstavljala niti v sanjah. Od cvetja, predmetov, prtov, izbranih barv, do najokusnejših slaščic in drugih drobnih prigrizkov … Knjigosnedke so čisti užitek!”
Minka Mlakar
