Slovo od umetnika, ki je vselej hodil pred časom.
“Ko se danes poslavljamo od tega, kar je zemeljsko, pa se ne poslavljamo od velikega Černigojevega umetniškega dela, ki ni v čast in slavo le njemu, marveč tudi narodu, v katerem se je rodil in do katerega je kot umetnik in človek čutil neiztrgljivo navezanost in umetniško odgovornost. Toda prek vsega narodno ljudskega je v njem živelo in živi v njegovem delu nenehno naprej njegovega vsečlovečnost in odpor zoper vse, kar nasprotuje humanizmu, ki je bil osnovno, idejno človeško, umetniško in viharniško gibalo vsega njegovega biti in ne biti.” (Bratko Kreft, 1985)
“O njegovi smrti so me obvestili vodilni možje s sežanske občine s telegramom. Ko sem prispel na sežansko pokopališče, je ležal v mrliški veži v odprti krsti, oblečen v rdeč pulover. Ob vsej tragičnosti trenutka, me je ta zadnja podoba, ki jo že zdaj nosim o Černigoju, skoraj navdala z veselostjo: tako mora oditi s prizorišča pravi umetnik-revolucionar! In s to zadnjo podobo so presenetljivo skladno izzvenele besede njegovega nekdanjega avantgardističnega soborca Bratka Krefta ob odprtem grobu.
Ob smrti mi je bolj kot kdaj prej prišla pred oči resnična podoba avantgardista, katerega prvinsko pojmovanje umetnosti pomeni predvsem idejni in estetski boj, stalno napetost in spopad, kjer ni prostora za pritoževanje in omahovanje. V resnici – tisto, v kar je Černigoj verjel v svoji umetnosti in v umetnosti nasploh, je tudi živel in se je tako pridružil tistim velikim slovenskim umetnikom, ki so lastni življenjski etos povsem izenačili z umetnostnim. Samo iz te popolne predanosti poklicu, zlitju vsega življenjskega, bridkega, optimističnega, humorističnega, znanja in talenta z novodobno umetnostno vizijo se je lahko rodilo nekaj tako velikega, kot je bilo njegovo avantgardistično gibanje. V pravem trenutku najde usoda pravo osebnost.” (Krečič, 1999, str. 163)
