Krofe je najprej pekla le za pusta…
Kako ste prišli na zamisel, da ponudite krofe, ki so se kasneje razvili v zaščitni znak gostilne in enega najbolj znanih simbolov v slovenskem gostinstvu nasploh?
Krofe sem pekla za pusta, takrat smo jih imeli v gostinski ponudbi. Pustne dni sem potem raztegovala in sem videla, da bi kar šlo. Leta 1962 smo jih pa začeli delati vsak dan.
Tistega leta sem šla v Maribor na neko gostinsko razstavo. Grega me ni hotel peljati, je rekel, da spet norim. V Mariboru sem na razstavišču srečala starega Lenčka, domžalskega slaščičarja in očeta najbolj slavnega slovenskega kuharja Janeza Lenčka. Svetoval mi je, kateri stroj naj kupim. Ko so ga pripeljali na Trojane, sva z Mirni Lesjak, ki je bila odlična kuharica, začeli preizkušati različne recepte. Šele ko sva bili res zadovoljni, smo jih začeli redno peči. Prvo leto smo naredili 140 tisoč krofov, leta 1977 pa že skoraj dva milijona.
Lahko vam pokažem beležko, kjer sem vsak dan posebej zapisala, koliko krofov smo naredili.
Zakaj prav krofi?
Sem dolgo iskala, kaj bi bila prava stvar. Najprej sem delala razne zavitke, sirove in jabolčne. Smo jih veliko naredili, tudi trideset pladnjev na dan. Iskala sem izdelek, ki ga je lahko prodati, ki je kakovosten, ki lahko nekaj časa tudi počaka.
Ko so se krofi prijeli, sem zahtevala, da se ne smejo delati površno. To je kri te gostilne, sem jim pridigala. Tista, ki gleda krofe le skozi denar, ne bo nikoli imela lepih krofov. Druga pa, ki jih bo delala po istem receptu z veseljem in ljubeznijo, bo imela lepe krofe. Tudi otroci so lepši, če so narejeni z ljubeznijo.
Pa to res verjamete, o lepih krofih?
To je res. Nekatere so stresle na mizo sveže testo, ga razvaljale, ga pogladile in preverile debelino testa… Te so imele lepe krofe. Če je pa katera kar tebi nič meni nič zrezala testo, jih ni imela. Res ne. V življenju je tako, da se mora vsaka reč narediti z ljubeznijo.
