Gospod Čotar je svojo kariero začel na trgovskem podjetju Hubelj (leta 1968), ki se je nato združilo z Mlinotestom. Tu je kar nekaj let zasedal mesto pomočnika direktorja. Med leti 1975 do 1984 je delal na Primorju, nato je nadaljeval svojo profesionalno pot kot predsednik občine. Po zaključenem mandatu je odšel nazaj na Mlinotest ter kasneje še na Gospodarsko zbornico v Ljubljano, kjer je ostal 9 let.
Leta 1967 se je zaposlil na Primorju. V času njegovega službovanja na Primorju so delali asfalt Ljubljana – Vrhnika. Delali so Titove rudnike v Bosni, Črni gori in Makedoniji: 12 rudnikov vse dnevne kope.
S podjetji Slovenija ceste, Gradisom ter Konstruktorjem Maribor so začeli graditi v Iraku, nato še v Siriji in Libiji.
V mehanizaciji CGM TOZD-ov so razmišljali, da bi začeli s proizvodnjo valjarjev, saj je bila takratna strokovna struktura delavcev taka, da bi se to dalo relativno enostavno izvesti. Z italijanskim proizvajalcem so že sklenili dogovor, želeli so se tudi združiti s fužino Čaven iz Lokavca, ki jo je takrat vodil Jože Bat. Iz fužine Čaven so prišli v CGM ter naredili 30 vzorčnih valjarjev. Pri dveh valjarjih je prišlo zaradi različne debeline pločevine do vibracij, kar pa so uspešno odpravili. Na tem so nato začeli intenzivno delati, in ko naj bi prišlo do združitve omenjenih podjetij, je g. Štrukelj (viceguverner narodne banke Jugoslavije) Lokavasko podjetje prepričal, da se raje združili z Batujčani. Takrat so imeli na Primorju veliko dela, zato so proizvodnjo valjarjev raje opustili.
Zaradi potreb objektov v tujini so začeli ukinjati TOZD-e in se odločili, da podjetje transformirajo, kar pa je preraslo v politični projekt. Posledično so se odnosi v podjetju začeli krhati, zato je sam odstopil, nasledil ga je Dušan Černigoj.
Leta 1976 so začeli svojo dejavnost v tujino. Tam so gradili vojaške objekte (pristajalne steze, hangarji), v Bagdadu so delali generalštab, v Siriji tudi ceste, v Libiji poljske poti. Za prvo skupino delavcev, ki je šla v Sirijo in Irak, je bilo zelo hudo. Delali so v težkih razmerah, bilo je vroče in delo naporno. Ko so se vrnili, so trdili, da se nazaj ne bodo več vrnili. A velik motivator so bile plače, ki so bile visoke ter v devizah, kar jim je omogočalo boljše življenje. Kasneje so se pogoji za delavce zelo izboljšali: imeli so menzo, organizirane prevoze do gradbišča. Delavci so živeli v neposredni bližini gradbišča, v posebnih objektih, ki jih je kasneje prevzela vojska.
Odnosi med zaposlenimi v Primorju niso bili pretirano problematični. Nekaj trenj se je pojavilo, ko so ljudje za dalj časa odhajali na gradbišča v tujino. Tam, kjer so bili družinski odnosi že krhki, je prihajalo tudi do ločitev. Da bi se ta trenja pomirila, so v okviru Primorja ustanovili kulturna društva (slikarji) in pevski zbor. Organizirali so tudi redna kulturna srečanja.
Visoko kakovost odnosov so razvijali tudi z usmerjenim kadrovanjem. Imeli so odlične delovodje. Velik poudarek so namenjali vzgoji vajencev. Ti so prihajali iz posameznih bosanskih krajev in v podjetju delali 6 mesecev. Predstavniki podjetja so vzdrževali stike z družinami vajencev in jih tudi večkrat obiskali. Gospod še doda, da so vajenci, pod vodstvom mentorja, Postojnsko bolnišnico ometali celo bolje kot profesionalni zidarji.
Strokovni kader so najemali iz vse Slovenije, saj so želeli le najboljše. Od drugih podjetji so se razlikovali tudi po tem, da so tistim, ki so delali na strojih omogočili, da so postopoma napredovali iz najbolj osnovnih strojev na tiste zelo zahtevne. Prav zaradi vsega tega je bilo podjetje v Sloveniji dobro zapisano.
Veliko zaposlenih v podjetju je prihajalo iz Nove Gorice, zato so obstajali določeni pritiski, da bi moralo podjetje imeti sedež prav tam. Takrat tudi cestna povezava ni bila taka kot je danes in je pot na delo predstavljala večji podvig.
Veliko so sodelovali tudi z Nemci, Italijani, Čehi – Praga (montažne konstrukcije za stanovanjsko gradnjo). Seveda se je veliko gradilo tudi po Jugoslaviji (Srebrenica). Npr. hale: Dubrovnik, vsa Dalmacija proti Bosni.
Obstajale so tudi kulturne povezave s Češko, oni so hodili poleti v Slovenijo na morje, Primorje pa pozimi na Češko smučat.
Primorje je dajalo kadrovske štipendije. Ker je bilo pomakanje tehnikov, so tem delavcem nudili tudi stanovanja ter vsem delavcem omogočali najem stanovanjskih kreditov. Primorje je imelo tudi več samskih domov.
Delavcem so omogočili preživljanje dopusta v kompleksu na Cresu (Stara Gavza), ki ga je zgradilo Primorje. Prav tak so imeli na voljo dom na Sviščakih.
Organizirali so sindikalne izlete in druga srečanja. Zelo so bili aktivni pri športu (smučanje, rekreacija …) in v kulturi.
Ko je zapustil podjetje, je to bilo uspešno, saj so gradili po vsej Jugoslaviji. Časi so sicer bili drugačni, vloga Beograda je bila velika, a če si bil vztrajen in pripravljen na pogovor, se je dalo.
Ljudje nasploh in tudi delavci so bili bolj povezani. En drugemu so pomagal graditi hiše, vse se je praznovalo, srečanj je bilo veliko, več je bilo druženja. Solidarnost je bila veliko večja. Danes je bolj vsak zase. Sam meni, da je to posledice spremembe odnos med delavci in vodilnim kadrom. Prej je bilo vse naše, danes pa nič. Vodja je bil eden iz med delavcev. Razlike med plačami niso bile tako velike. Projektanti so bili lahko bolje plačani od vodji. Plače so bile kvečjemu 1 proti 5 ali 6 je bilo že redko.
MLINOTEST (1970-1976 in 1984 – približno 1994): bilo je krasno, družba je bila odlična, lepo so sodelovali. Takrat je bil direktor g. Jug. Gospodu je bil kot drugi oče, pošten in z izrednim občutkom za človeka. Sicer pa je bilo veliko nočnega dela. V Ajdovščini je sprva bil tradicionalen mlin in silosi, ki so se kasneje razvili v tovarno testenin.
Delalo se je za jugoslovanski trg, največ pa za slovenski. V Italijo in Avstrijo niso izvažali, saj je bilo zaradi carinskih postopkov to zelo težko. Surovine so pa prihajale iz Vojvodine in Hrvaške.
