“Sem Roman Rihtar, letnik 1950, stanujem v ljubljanskih Fužinah. Ko sem končal osnovo šolo v Trnovem, me je zanimala tehnika, zato sem se vpisal v Center strokovnih šol za Bežigradom (današnji Strokovni izobraževalni center, nasproti Plečnikovega štadiona za črpalko), kjer sem se tri leta učil za elektrikarja. Med šolanjem sem opazil oglas v Delu, da tovarna Rog išče elektrikarje, ključavničarje, strugarje, vodovodarje, gradbene delavce ter druge različne poklice in sem se prijavil.
Mojster elektro delavnice je bil Meršol Milan, med šolanjem sem prakso opravljal pri njem. V dnevnik sem moral zapisati vse, kar sem delal in Meršol se je tam podpisal. Tri leta sem delal v Rogu kot vajenec, ko sem se izučil za elektrikarja, pa sem se lahko v tovarni koles redno zaposlil. Pred nastopom redne službe sem štirinajst mesecev preživel v Mostarju, kjer sem služil vojsko JNA. Tam so me nagovarjali, naj grem v partijo, saj so imeli njeni člani prednost pri zaposlitvi, vendar se vanjo nisem včlanil, saj sem imel službo v Rogu že zagotovljeno. Ko sem se vrnil domov, sem opravil še izpit za elektrikarja in nastopil službo. V Rogu sem delal od leta 1971 do 1977.
Med starim in novim Rogom je velika razlika. To je nekaj neverjetnega, to je sedaj moderna stavba. Ko se kot nekdanji delavec pripeljem v prvo nadstropje z dvigalom, imam tak čuden občutek, ko pa gor ali dol pogledam skozi steklena tla imam tak občutek, kot da bom kar dol v pritličje šel k vratarju. Stavbe na dvorišču so odstranili in stavba deluje sedaj zelo elegantno. Izgleda, kot da je to šola, fakulteta ali poslovno središče. Od Roga so ostali napis na strehi in armirani stropi.
Izmeni v Rogu sta bili od šestih do dveh in popoldne od dveh do desetih. Sistem je bil tak, da si moral do šestih priti v službo. Če si zamudil, te niso več spustili noter. Poklicali so šefa tvojega oddelka in če je on dovolil, so ti vrata odprli, sicer si moral vzeti dopust ali pa so ti »plavega dali«. Dopoldanska izmena je lahko službo zapustila šele ob dveh, ko je zatulila sirena. Presenetilo me je, kako dosledno so se držali tega sistema. V tovarno nisi mogel priti kasneje ali oditi prej, saj je bilo območje obdano z visoko ograjo, vhod so zapirala železna vrata, dostop pa je varovala varnostna služba.
V Rogu sem delal dve izmeni in občasno tudi tretjo, nočno. Dopoldne je v tovarni delalo sedem električarjev, saj je bilo dela na pretek, popoldne pa je dežural samo en električar, kar je pomenilo zelo veliko delovno obremenitev. Na vrsto za popoldansko izmeno si prišel vsak osmi teden. Po oddelkih smo imeli stacionarne telefone, tako da so nas lahko v primeru okvare poklicali v delavnico. Delavci in delavke, ki si jim popravljal stiskalnico, varilni aparat, stružnico ali drug stroj, so imeli normo in so te stalno priganjali. Delavke so delale na manjših stiskalnicah, pa se je okvaril elektromotor. Bile so to zelo krepke ženske in so mi pomagale sneti ta motor in montirati rezervnega. Stroj je bilo treba popraviti v naglici zaradi stalnega pritiska norme. Delavke so nam bile za hitro popravilo zelo hvaležne, saj so jih vodje oddelkov priganjali, da bi čim več naredile. Veliko jih je zato prišlo v službo že ob pol šestih!
Popoldne so morale imeti vse vzdrževalne službe po enega dežurnega. Da je delo na strojih potekalo čim bolj nemoteno smo dežurali po en električar, orodjar in splošni ključavničar, vodovodar in še kdo. Tudi v lakirnici, kjer so mešali barve, je moral biti prisoten dežurni, ki je skrbel, da je bilo barve dovolj. Na koncu popoldanske izmene, ob cca. 21.30, sem v knjigo A4 formata moral napisati, kaj sem tisti dan delal na strojih, katere dele sem zamenjal, npr. kolikokrat sem bil pri najboljši Rogovi varilki Pavli, katere dele sem zamenjal v njenem varilnem aparatu itd.
Tovarna Rog – dvorišče
Ogledal sem si novo stavbo. Presenetilo me je, ker je bolj »šlank«, ogromno je stekla in na stari Rog me spominjajo samo še stropi. Stavba je sedaj tako moderna in ozka; kdor ni delal v Rogu, si težko zamišlja, da je bila v teh prostorih tovarna.
Ko si prišel skozi vhod na dvorišče starega Roga, si na njem naletel na celo kopico različnih pomožnih objektov. Takoj pri vhodu na desni strani so stale ob zidu nizke stavbe. Poleg vratarnice, kjer je dežural varnostnik, je bila majhna sobica. V njej je bila zdravniška služba. Zdravnik je skrbel za razne opekline, ureznine in manjše poškodbe. V mojem času je v ambulanti delal dr. Stare, ki ga danes bolj poznamo po tem, da je prenašal smučarske skoke, hokej in fuzbal.
Nekoliko naprej so bili prostori konstrukcije in projektive. V projektivi so delali projektanti na risalnih mizah, zraven pa je bila konstrukcija. Ko so v projektivi pripravili načrt, je konstrukcija kolo sestavila.
Ko si prišel od vhoda po klancu malce naprej je stala na desni taka manjša trgovinica. V njej je trgovka prodajala mleko, sokove, salame in kruh za malico. Kruh so dobavljale večje pekarne, npr. pekarna Grosuplje. Iz tega je potem delala sendviče. Dokler smo bili v Rogu vajenci, smo morali prinašati v oddelke delavcem malico iz te trgovinice. Ker njene kapacitete niso zadoščale za potrebe tovarne, so servis koles in Ekspressov, ki je bil do takrat v dvoriščnem objektu ob Rozmanovi ulici, odselili v skladiščne prostore v bližino uprave železnic in gostilne Stari tišler. V starem objektu ob Rozmanovi ulici so nato uredili menzo s kuhinjo, kjer smo dobivali toplo malico.
Veliko delavcev se je v Rog pripeljalo s kolesom, zato so že od samega začetka delovanja tovarne uredili kolesarnico in vhod s Petkovškovega nabrežja za kolesarje na prostoru med glavnim tovarniškim poslopjem in stanovanjsko stavbo na vogalu nabrežja in Rozmanove. Tudi ta dostop je varoval varnostnik.
Sredi dvorišča je stala ogromna poslovna stavba, ki je danes ni več. V njej so bili vodstvo, kadrovska služba, tehnični in gospodarski oddelek, sidnikat itd. Šlo je za veliko enonadstropno stavbo in čudi me, da so vse to podrli… na dvorišču ni več ničesar, le klanec, ki je vodil do vhoda, je ostal. V kadrovski so nam potrjevali zdravstvene knjižice… še zdaj jo imam doma. V njej so žigi z Roga in iz toplarne. Je pa že na pol razpadla in porumenela.
Na levi ob upravi sta bili mizarska in gradbena delavnica. V mizarski delavnici so izdelovali leseno embalažo, v katero so pred odvažanjem zlagali kolesa, da so lahko vse skupaj varno naložili na tovornjake. V gradbeni delavnici je imela svoje prostore Rogova vzdrževalna ekipa zidarjev. Zidarji so vzdrževali obstoječe objekte, skrbeli za adaptacije starih, gradili nove itd. Dela so imeli vedno dovolj, pa še hec je bil, ker so to bili starejši delavci, stari mački. Hodili so gor po strehah, povsod jih je bilo dosti in niso bili nič privezani. Mojstri so se razburjali, zakaj se ne privežejo, pa je en rekel: “Majster, ti mene na mer pust. Dva deci ga ruknem, pol pa gremo, se nič ne tresemo, pol pa gremo po streh!”
Na dvorišču smo imeli tudi kabino, kjer se je varilo za potrebe vzdrževanja, popravila itd., kar smo pač v firmi potrebovali in ni bilo neposredno povezano s proizvodnjo koles. Za to varjenje sta bila odgovorna dva varilca. Enkrat popoldne je med odsotnostjo varilca prišlo do požara. Prišli so gasilci, in ogenj pogasili. Ko se je nato varilec vrnil, je potarnal: “Saj ni toliko škode, če je tole noter zgorel, ampak tistih par litrov šnopca so mi uničili, ker so špricali! Vsaj malo bi mi ga lahko pustili…” Tega požara nismo sami gasili, saj so bile v kabini jeklenke s plinom in je obstajala nevarnost eksplozije. Zato so ljudi umaknili in poklicali gasilsko brigado.
V dvoriščnem provizoriju, ki je bil prislonjen na glavno stavbo, je delovala 24 ur na dan kurilnica in tovarni zagotavljala toplo vodo za ogrevanje in sanitarno vodo. Tam, kjer je danes vratarnica, so stali provizoriji, v katerih so skladiščili različen material za potrebe proizvodnje, skladišče gotovih izdelkov in manjša varilnica, kjer so izdelovali izpušne sisteme za kolesa s pomožnim motorjem Pony Express. Zraven je bil tudi tak prostor, kjer so postavili velik stroj za peskanje okvirjev, ki ga je dobavila goriška firma Gostol. S strojem smo žal imeli same težave, saj se je zelo pogosto kvaril. Tukaj sta bili tudi spajkalnica in okvirnica. Eno od del v spajkalnici je bilo spajanje blatnikov z nosilci. Delavka je blatnik vpela v stroj, nanj položila ukrivljen nosilec in pritisnila z nogo na sprožilec, da je stroj spoj zaspajkal. Okvirje koles so iz cevi, ki jih je proizvajala naša cevarna v Tržiču, sestavljali v okvirnici, ki je bila prav tako pritlični provizorij. Delavci so jeklene cevi vpenjali v posebna orodja in jih nato spajkali – stike so namazali s pasto Borax, jih segreli s gorilniki in na njih stopili medenino, ki je spoj zalila.
V drugem večjem dvoriščnem zidanem objektu je v pritličju delovala stiskalnica, saj večjih stiskalnic ni bilo mogoče postaviti v glavni objekt zaradi pomanjkanja prostora. Stiskalnice smo imeli različnih dimenzij. Najtežje so bile 250 do 300 tonske, na njih smo »štancali« gonilne obroče, upravljali pa smo tudi z manjšimi, na katerih smo delali dele za pedala. V mojem času je bilo največ strojev v stiskalnici italijanske izdelave, vendar se ne spominjam imena proizvajalca.
V nadstropju tega objekta so bile garderobe in kopalnice, ki so bile ločene za moške in ženske. Garderobe so bile velike in prostorne. Nekateri delavci so prišli že ob pol šestih v firmo. Zagnali so stroje in pričeli takoj z delom. Ker je bila garderoba v nadstropju nad stiskalnicami, so se tresljaji in udarci težkih strojev čutili tudi zgoraj. Ko si prišel v garderobo, da se boš preoblekel, se je vse premikalo, to je bilo noro, si se moral kar za omaro držat, saj so bili udarci tako močni, 200 do 300 ton. Ko je stroj »užgal«, se je vse streslo.
Tovarna Rog – pritličje
Tam, kjer je danes recepcija, je bil v glavnem objektu nekoč oddelek za galvanizacijo, t. i. galvana. V galvani so bile banje za bakrenje in kromiranje in banje za razmaščevanje. Delavke, ki so delale na tem delovnem mestu, so imele sprva zaščitna očala, gumirane predpasnike in dolge gumirane rokavice, da so dele namakale v banje. Ko pa so galvano modernizirali, so kolesne dele k banjam peljale obešene na stropna dvigala in jih spuščale v banje in iz njih dvigale s pritiskanjem na tipke. Tako se je že delalo v mojem času. Bilo je lažje in bolj varno. V galvani so se šalili, da so verjetno tudi ribe v Ljubljanici pobakrene, ker se je odplake kdaj tudi »na šverc« spuščalo v Ljubljanico. Skrb za ekologijo ni bila na prvem mestu, tako da se je vse sorte dogajalo.
Spominjam se delavke, ki je delala pri banji za razmaščevanje, vanjo je obroče namakala ročno. Hlapov kemikalije – rekli smo ji trikolor – se je tako navadila, da je postala nekako že kar odvisna in ni želela zamenjati delovnega mesta. Razmaščevanje smo v času mojega dela v Rogu mehanizirali. Kasneje, ko sem Rog že zapustil, sem to delavko zagledal na televiziji. V Stahovici, kjer je živela, naj bi se ji Marija prikazovala v eni od kapelic. Vest o tem se je razširila tudi po širni Jugoslaviji, tako da je veliko ljudi prihajalo v Stahovico to gledat. Spominjam se, da je bila množica radovednežev velika in policija je imela težave z vzdrževanjem reda.
Enkrat je eden od električarjev popravljal dvigalo v galvani, pa je z lestve padel v ta lug, trikolor, vendar so ga hitro potegnili ven, ga slekli in je stekel v spodnjem perilu v garderobo pod tuš. Ko je nazaj prišel, je od obleke ostal na tleh le še kup rjavega razžrtega materiala.
Predgalvansko brušenje in poliranje je potekalo v brusilnici in polirnici. Oddelka sta bila v pritličju tam, kjer so danes stopnice in izhod k Ljubljanici. V busilnici so delavci kuhali lepilo, izdelovali brusilne kolute, brusili dele za kolesa itd. Delavci so bili slabo zaščiteni, imeli so zgolj usnjene predpasnike, delovne rokavice, kape in maske in so se ob koncu izmene morali stuširati v kopalnici. V polirnici, kjer so polirali kolesne dele, so prav tako sami izdelovali polirne glave iz filca.
Pri galvani v pritličju je bila manjša orodjarna oziroma skladišče orodja, kjer si lahko zamenjal uničeno orodje z novim. Spominjam se, da je Rog nekoč nabavil take švedske klešče kombinirke in se je to razvedelo, je bilo v Rogu nenadoma veliko uničenih starih kombinirk, ki smo jih delavci šli zamenjat z novimi. Te sem tudi domov prinesel za spomin na firmo, ko sem odhajal v novo službo.
Avtomatnica je delovala v pritličnem prizidku ob nabrežju in je obsegala avtomatizirano proizvodnjo delov. V njenem okviru je delovala tudi špičarna – to je bila instalacija avtomatov, ki so iz žice proizvajali napere – prvi stroj je žico odvijal in rezal na enako dolžino, naslednji stroj je špice krivil in rezal navoje itd.
Tovarna Rog – prvo nadstropje
V prvem nadstropju je na mestu nekdanje elektro delavnice, kjer sem nekoč delal, danes gostinski lokal. To me je presenetilo. Pri delavnici desno, gledano iz smeri vstopa iz nekdanjega stopnišča, je bil oddelek varilnice. Varilci so v Rogu delali v posebnih zaprtih kabinah, ki so bile opremljene z ventilacijo, ki je odvajala dimne pline, okolico pa so tudi ščitile pred bliskanjem in iskrenjem. Najboljša varilka v Rogu je bila Pavla Vrhovec. Od Pavle naprej po istem hodniku je bila kalilnica s pečmi za kaljenje. Posamezne dele koles, npr. gonilke, so kalili, da bi material ojačali in bi bili deli bolj vzdržljivi. V kalilnici se je delalo do večera. Stalno so se slišale eksplozije zaradi hitrega segrevanja hladnih kovinskih materialov. V peči so stresli velik kup mrzlega materiala, npr. gonilk, in je pokalo… Tovarna je bila tudi sicer za okolico precej hrupna. Ob dveh je konec dopoldanske izmene oznanilo tuljenje sirene, tovornjaki so dovažali material iz železarn Jesenice in Ravne, cevi iz Rogove cevarne itd…
V drugi smeri, na jugovzhodnem delu objekta, je bila orodjarna s stružnicami kjer so orodjarji delali v dveh izmenah. Naša elektro delavnica je bila od orodjarne ločena z navadno mrežo. Orodjarji so delali nova orodja in popravljali uničena in iztrošena. Orodja so bila precej težka, zato so jih morali premikati z namenskimi vozički. Orodje se je zavarilo in popravilo, če pa to ni bilo mogoče, je bilo treba narediti novo. Imeli so sicer rezervo, ker če se je kaj polomilo, je bilo treba takoj zamenjati. Na levem koncu objekta so imeli svoje prostore vodovodarji in vzdrževalci.
Tovarna Rog – drugo nadstropje
Ko si prišel po stopnišču v drugo nadstropje, sta bili lakirnica in peč za sušenje okvirjev na levi strani, desno pa je bila montaža. V mojem času je bila lakirnica že precej moderna, okvirji so se peljali na tekočem traku in delavci so jih lakirali s pršilkami na stisnjen zrak. Spominjam se, ko smo v lakirnici dobili novo francosko napravo za lakiranje. Imela je pršilke s štiri metre dolgimi cevmi, ki so bile povezane z visokonapetostnimi generatorji. Generatorji so naelektrili barvo, zaradi česar je bilo barvanje precej bolj natančno, barva je manj škropila po prostoru, saj je delce barve »privlačil« kovinski okvir. Težava pa je bila v tem, da cevi niso bile ustrezno zaščitene pred barvo. Poviti smo jih morali z navadnim papirjem, da se ne bi barva prijela in na njih strdila, kar je znatno oteževalo vzdrževanje in popravila. Pred popravilom smo morali vse skupaj odviti in po popravilu znova zaviti. Tovarna je imela v tem času že luči, ki so bile odporne proti eksplozijam. Imele so steklo s kovinsko mrežo, ki jo je bilo potrebno odstraniti za zamenjavo navadne žarnice. Zaradi zasušenih plasti barve je bilo to praktično nemogoče, zato smo morali imeti na zalogi kompletne luči za zamenjavo. Ko so med adaptacijo bodoči Center Rog čistili, sem v časopisu prebiral, koliko težav so imeli pri čiščenju lakirnice, ker je na stropu in stenah ostalo toliko barve. Pomislite na ljudi, ki so delali v lakirnici. Po koncu »šihta« so bili popolnoma prekriti z barvo.
Polakirani okvirji so se peljali skozi tridesetmetrsko sušilno peč, v kateri so bili na obeh straneh 2.000 vatni grelci. Barva se je zapekla in posušila in okvirji so na koncu prihajali iz peči še vroči. Seveda so se tudi druge stvari lakirale. Delavci so poleg okvirjev obešali različne predmete, ki so jih želeli prebarvati. Nekoč je nekdo želel prelakirati dele od pištole. To je izmenovodja opazil, ampak ni nič rekel, pač pa je v pisarni poklical policijo, ki je delavca z deli pištole prijela in ga odpeljala.
Peč je delala neprekinjeno dopoldne in popoldne, proizvodnja se ni smela ustaviti, zato smo vzdrževalna dela opravljali ponoči, kar se nam je štelo kot nadurno delo. Ob desetih zvečer smo prišli v fabriko. Peči so ustavili že ob pol desetih, tako da smo lahko takoj začeli z delom. Vzdrževalec je imel v roki kredo in je tekel čez trideset metrov dolgo peč, levo in desno je tipal grelce ter označeval s kredo tiste, ki niso bili topli. Ko se je peč ohladila, smo okvarjene grelce zamenjali. Vzdrževalci smo nato žrebali, kdo bo pregledal delovanje peči. Ko je bil kandidat izžreban, so prižgali peč in stekel je skoznjo ter pregledoval levo in desno, ali vsi grelci delujejo. Imeli smo tudi koga, ki je bil preveč natančen in se je preveč ustavljal in obotavljal, tako da je nekdo moral z druge strani v peč in ga je ven potegnil. V peči je bilo namreč že vroče in bi se lahko kaj hujšega zgodilo, človeku bi lahko postalo slabo in bi ostal notri. Zjutraj smo zaključili s servisom peči in smo kar nadaljevali z delom v dopoldanski izmeni do dveh popoldne. Bilo je kar naporno.
Na drugem koncu nadstropja, v oddelku za montažo koles, so imeli na tone vijakov in matic. Polno je bilo enih drobnarij, zvoncev, luči – vse to je bilo treba »prišraufat«, to je bilo ogromno tega. Tukaj je bil tudi oddelek, v katerem so delavke ročno lepile nalepke na sestavljena kolesa. Šlo je za natančno delo, saj so morale biti nalepke lepo poravnane, na sredini. Kakšno nalepko so delavke dale tudi v žep, da so lahko Rogove nalepke nalimale na drugo rabljeno kolo.
Tovarna Rog – tretje nadstropje
V tretjem nadstropju je bila zaključna montaža koles, kjer so delale večinoma delavke, saj so bile bolj natančne od moških kolegov. Na številnih delovnih mestih v Rogu je iz tega razloga prevladovala ženska delovna sila. Tako je bilo v zgodnjem obdobju Roga npr. na oddelku za centriranje koles v tretjem nadstropju, kjer so delavke zategovale napere na obroču, da je bilo kolo ravno in ni opletalo. Delavci so sicer sestavili napere, gonila itd. ampak za fino delo so bile odgovorne delavke. V mojem času je bilo to delo že delno avtomatizirano. Delavke so vstavile špice v odprtine v obročih, za preostalo pa je poskrbel namenski francoski stroj, ki je napere zategnil in centriral. Pa se je našel pametnjakovič, ki je stroj »preštelal«, da bi optimiziral postopek dela, vendar je stroj pokvaril. Po tistem so izvijači, ki naj bi napere zategovali, delali luknje na obročih. Iz Francije smo morali dobiti novo elektroniko, do popravila pa so delavke kolesa nastavljale ročno.
V glavnem tovarniškem objektu je v nadstropja vodilo stopnišče v štirinadstropnem prizidku, v katerem so bile tudi skupne sanitarije in veliko tovorno dvigalo. Prizidka danes ni več, saj so ga podrli. Desno so bile moške in levo ženske sanitarije, oboje brez tople vode. Edino v kalilnici so imeli bojler, pa si je naš mojster hodil tja umivat roke. Topla voda je bila seveda v kopalnicah v garderobi. Jaz se nisem pogosto tuširal, saj se pri delu nisem toliko umazal, ene dvakrat na teden pa sem vendarle se. Predvsem takrat, ko smo grelce menjali, ali ko sem delal v kalilnici, kjer je kakšno kemikalijo po meni poškropilo in sem se moral takoj umit, da ne bi delovno obleko oz. kombinezon razžrlo.
Proizvodnja
Posamezne operacije pri enem kolesnem delu so se izvajale v različnih oddelkih v različnih nadstropjih. Vzemimo za primer obroč kolesa. V pritličju so v obročarni, ki je delovala v sklopu avtomatnice, najprej ukrivili jeklene trakove, jih nato razrezali in jih odpeljali v prvo nadstropje na varjenje. Zavarjene obroče so odpeljali nazaj v pritličje, kjer so zavarjene spoje zaspajkali, obroče zbrusili in spolirali, razmastili, v galvanizacijskih banjah pobakrili in končno kromirali. V obroče so nato v tretjem nadstropju izvrtali luknje, vanje namestili napere in jih nacentrirali.
Tudi zvare na prvih vilicah in krmilu smo spajkali. Imeli smo peči, da smo stopili medenino in zvare z medenino zalili, da bi bil videz lepši, spoj je bil čisto gladek. Kolesne okvirje, ki so jih sestavili v okvirnici, je bilo treba v pritličju ročno obrusiti. Med brušenjem so se pokazale morebitne napake, ki so jih nato odpravljali. Očiščene okvirje so nato očistili ter razmastili in jih nato odpeljali v lakirnico v drugem nadstropju.
Za transport materiala je imel Rog samo eno tovorno dvigalo, ki je bilo umeščeno v štirinadstropnem prizidku h glavni stavbi. Spominjam se, da je bilo zaradi prevelike teže tovora deformirano, tako da je malce viselo. Imeli smo take železne hidravlične vozičke in železne košare za prevoz materiala med nadstropji. Teža je bila velika, saj v dvigalo niso peljali zgolj enega ali dva vozička – tovor je bil zato težak par ton. Dvigalo je imelo svojega upravljavca, ki se za omejitev nosilnosti ni kaj dosti menil. Večkrat je tudi s tovorom vred obtičal v dvigalu, ko se je ustavilo med nadstropji. Dvigalo smo seveda popravljali električarji, saj servisa ni bilo. Šli smo v strojnico dvigala in ga premaknili ročno, da smo človeka rešili.
Novi modeli Rogovih koles so nastajali v projektivi in konstrukciji. Oba oddelka sta, gledano z vhoda v tovarno, delovala v provizoričnih objektih na desni strani tovarniškega dvorišča. Ko so projektanti izdelali načrte, so konstruktorji sami zavarili in izdelali prototip, le preciznejše vare so dali izdelati Pavli. Vožnjo, delovanje zavor itd. so nato preizkušali na dvorišču ali v hodnikih osrednjega tovarniškega poslopja. Eden od konstruktorjev je kolo odpeljal tudi domov in ga je preizkušal na poti v službo in nazaj ter med vožnjami v prostem času, tudi v soboto in nedeljo. Spominjam se, da sem šel kdaj po cesti in je kakšen od teh preizkuševalcev pozvonil in sva si pomahala. Spominjam se tudi, da so prototipe novih Rogovih modelov »preizkušali« po vseh tovarniških hodnikih. Peljali so jih seveda člani kluba, oblečeni v Rogov dres in ostalo opremo. S tem so zaposlenim pokazali nov izdelek. V naši delavnici pa smo imeli spravljene petarde. Ko so se enkrat peljali mimo z dvosedom, smo jim podkurili – pok jih je tako presenetil, da so izgubili nadzor nad kolesom in se zaleteli s stružnico!
Vseh delov koles Rog ni proizvajal. Mislim, da smo v mojem času uvažali sedež, verigo, torpedo, motor za Pony Express, pedalo; v tovarni smo izdelovali okvir, obroče, krmilo, gonilni sklop, v Sloveniji pa se je dobilo dinamo, zvonec (Saturnus), gumijaste dele (Sava).
V Rogu smo želeli trgu ponuditi karseda kakovosten izdelek, zato je bila tudi proizvodnja kakovostna in v primerjavi z drugimi fabrikami v skupni državi tudi dražja. Kot primer lahko navedem, da so druge jugoslovanske tovarne kolesne dele kromirale neposredno na jekleno osnovo, zato se je krom kmalu pričel luščiti! Spominjam se, da je Rog poslal svoja kolesa Partizanu v Subotico. Tam so potem čez Rogove značke nalepili značke Partizana in jih prodajali pod svojo znamko. Rogovo kolo je bilo pač bolj vzdržljivo in bolj kvalitetno. Ko so to naši opazili, so sprožili postopek na sodišču in kmalu zatem se to ni več dogajalo.
V Rogu smo proizvajali tudi kabine za varjenje, banje za galvanizacijo, transportne trakove in dvigala za industrijo. Vse to smo sestavljali v dvoriščnih objektih in nato prodajali in montirali po vsej Jugoslaviji. Jaz sem bil nekoč službeno v neki tovarni v Sarajevu, šlo je najbrž za obrat v sestavi sozda UNIS, ki je takrat vključeval tudi tovarno Rog iz Ljubljane. V Sarajevu smo montiral linijo za galvanizacijo z banjami, grelci in cevmi, pa dvigala itd. Tja smo pripeljali tudi kabine za varjenje. Delo smo opravili v dveh tednih. Ker smo delali po 12 ur na dan, prav veliko prostega časa nismo imeli na razpolago. Spali smo v hotelu, jedli pa smo seveda čevapčiče, pa razne paprike itd. V tujino sem odhajal službeno tudi v času priprav na Zagrebški velesejem. S sodelavci sem pripravljal Rogov razstavni prostor, jaz sem seveda poskrbel za električno napeljavo.
Rog je izdeloval tudi kalilne peči za druge firme. To so bile velike peči, zidane iz »ceglov«, v njih smo morali električarji pripravit grelce – to so bile ploščate spirale, ki jih je bilo treba vezat s tanko žico. Peči so bile precej potratne, veliko električne energije so porabile, danes ne bi šle v promet. Tudi sicer je bil Rog ogromen porabnik električne energije. Poraba je bila obupno visoka, saj so vsi Rogovi stroji delal na elektriko. Spominjam se, da je pri gradbenih delih enkrat delavec s krampom zadel v glavni električni vod pri Rogovi transformatorski postaji. Takrat se je delo v tovarni ustavilo za dva dneva, delavci pa so se delali norca, češ da je bilo škoda krampa. Verjetno so se delovnega odmora razveselili in poslovne škode niso zaznali.
Varnost pri delu
Kot že rečeno, so bile stiskalnice v večjem pomožnem dvoriščnem objektu. 250 tonska stiskalnica, s katero so npr. izdelovali prednje verižnike, je z veliko silo udarjala po obdelovancih in če delavec ni pravočasno umaknil roke, je prišlo do hude nesreče. Zaradi tega so bile stiskalnice opremljene z varovali, ki so ob spustu pehala umaknila roko delavca iz delovnega območja stroja. »Pametnjakoviči« pa so pogruntali, da se da varovalo odpeti in so tako hitreje delali in lažje dosegali normo. Seveda pa se je zgodilo, da je delavec zgrešil ritem in je pločevino vstavil v stiskalnico in obenem sprožil stroj, tako da mu je zdrobilo roko. V enem od takih primerov so delavca odpeljali v klinični center, vendar mu roke niso mogli rešiti zaradi zastrupitve.
Še nekaj bi izpostavil glede dela v Rogu. Bil je to obupen ropot, stroji so obupno ropotali! V mojem času zaščite za ušesa še nismo imeli, šele kasneje, ko sem delal v toplarni, sem dobil slušalke in čepe. V Rogu pa ne. Pomembno je bilo, da se je proizvedlo čim več in da se je vse to tudi prodalo.
Pavla
Pavlo Vrhovec sem že omenil. Bila je Rogova najboljša varilka in je zmeraj presegala normo. Jaz sem stalno popravljal njen varilni aparat, to je bilo noro! Pavla je bila močna ženska, kompaktna, odločna, norma je bila njeno življenjsko vodilo. Ko se ji je varilni aparat pokvaril, je priletela v delavnico, kjer sem delal. To je bilo na začetku moje službe v Rogu, ko sem ravno začel delati kot elektrikar. Sem bil še bolj »švoh«, lahek in ona me je okrog pasu zagrabila in z mano stekla do svojega aparata, da sem čimprej popravil, medtem pa je ponavljala: »Norma, norma!« Pavlo so imeli zato radi, ker je hitro delala in je bila zelo natančna. Na Ponijih je varila preklop, kjer se je Pony razstavil ali sestavil. Ta del je moral biti zelo natančno zavarjen, sicer bi se to poznalo na celi liniji koles. Varila je seveda v kabini, tako da nisi nič videl, samo slišal si zvok varjenja. Delala je na uvoženih aparatih, ki so imeli natančno elektronsko vodeno dodajanje varilne žice. Zvar ni bil ne pretanek ne predebel, če pa je bilo kaj narobe z aparatom, da je npr. dodajal žico prepočasi ali prehitro, zvar ni bil dober. Dogajalo se je, da je Pavla »prilaufala« v delavnico, me zagrabila in rekla: »Roman, pejmo hitro, hitro, norma, žica, žica mi gre prehitro ven in to je nemogoče varit!« Jaz sem imel rezervne dele in sem releje zamenjal, »pol je pa spet špilal.« To je bilo klasično MAG varjenje.
Pavla je živela pod Golovcem, se še spominjam v kateri hiši. Zmeraj ko sem šel mimo in je bila Pavla zunaj, je vpila »Rog!« in pomahala.
Kader
Jeseni, ko se je pripravljala zaloga koles za poletje, je bilo največ zaposlenih v Rogu, tudi od osemsto do tisoč ljudi je prišlo delat. Težava je bila v tem, da je bilo jeseni delavcev dovolj, poleti pa jih je veliko odšlo domov delat na polja. Ogromno delavcev je bilo namreč iz Vojvodine. Mislili so, da se bodo jeseni lahko vrnili v Rog, a jih delovno mesto seveda ni čakalo. Rog je bil Jugoslavija v malem, delavci so prihajali iz vseh predelov skupne države. Smo se fajn zastopili, ni bilo problema. Občasno, ko je sirena zatulila in smo šli iz tovarne, smo s kolegi zavili v bife, ki je bil takoj na levi strani. Lastnik je bil znani košarkar pri KK Olimpija Vinko Jelovac, ki danes živi na Vrsarju v hrvaški Istri. V lokalu, ki danes še zmeraj obratuje, smo si privoščili pijačo, kavo ali pivo. Pa smo malo debatirali, preden smo šli vsak po svoje. Toliko smo se izven službenega časa družili. Sicer pa, kakor rečeno, v Rogu je bila cela Jugoslavija, od Albancev dalje, ampak smo se razumeli. Tudi romantičnih zvez ni manjkalo; marsikdo je bil zaljubljen. Spominjam se tudi tragičnega primera, ko je delavec svojo partnerko zabodel in je umrla. Odšel je do vratarnice, kjer je odložil na tla krvavi nož in počakal na policijo.
Čez poletje so prišli v Ljubljano kmetje iz drugih republik s paprikami, lubenicami in drugimi pridelki. Spali so na nabrežju Ljubljanice po celi dolžini Roga. Ves ta prostor je bil zaseden s košarami, v katerih so spali, zjutraj pa so sadje in zelenjavo peljali prodat na glavni trg. Spominjam se, da je v istem času prišlo do hudega pomanjkanja gum in zračnic za kolesa. Robe se enostavno ni dobilo v trgovinah, v Rogu pa smo imeli zaloge dovolj. Iznajdljivi delavci so se s kmeti dogovorili o blagovni menjavi in so skozi okna tovarne spuščali v košarah na ulico zračnice in gor vlekli lubenice. Policija je tako početje sicer preganjala, ampak prakse ni mogla povsem zaustaviti.
V okviru tovarne so delavci igrali šah, odbojko in nogomet, poglavitni šport pa je bilo brez dvoma kolesarstvo. Rog je imel vendarle profesionalno ekipo kolesarjev, ki so bili stalno »na kolesu«. Ekipo je vodil Zvone Zanoškar. Najprej je sam dirkal, potem pa je postal šef ekipe. Če je član ekipe dajal dobre rezultate, je lahko nadaljeval z dirkanjem. Službo je imel v Rogu zagotovljeno in je profesionalno kolesaril. Kdor pa je imel slabše rezultate, se je vrnil nazaj v proizvodnjo oz. med vodovodarje, zidarje ali drug poklic, ki ga je pred tem opravljal. V hecu se je reklo, da je imel Zvone Zanoškar menjalnico. Ekipa je namreč nastopala na dirkah v tujini in ko so prejeli nagrade v devizah, jih je Zvone doma zamenjal v našo valuto. Kolesarji so bili deležni nagrade v dinarjih, tovarna pa je na ta način pridobivala prepotrebna devizna sredstva. To se je dogajalo vse sorte.
Občasno, nikoli nismo vnaprej vedeli kdaj, je prišlo štiri do pet varnostnikov, ki so točno ob dveh pri izhodu iz tovarne postavili mize in so vsakega, ki je šel iz firme ven, natančno pregledali. Ljudje so marsikaj dali v žepe. Ker se je pregled vršil na koncu klanca, ki je vodil do vrat, so ljudje videli, kaj se dogaja. Eni so bežali nazaj v tovarno, drugi so se začeli sklanjati in imeli opravka s čevlji, da bi zvonce in takšne drobnarije zavrgli. Naslednji dan so na oglasni deski v Rogu objavili seznam tistih delavcev, ki so jih zasačili pri kraji – in dobili so jih vsakič precej. Poleg imena je bil naveden predmet, ki ga je delavec ukradel in opomin. Kogar so drugič dobili, je bil odpuščen. V Rogu smo imeli zaposlenih tudi nekaj gluhonemih delavcev in delavk. Pa je šel gluhonemi delavec mimo vratarja in ga je ta ustavil: »Ee, kaj maš, kaj maš pa ti tamle, kaj imaš pa ti kle? Neki je špičastega!« To je moral delavcu nekako z rokami pokazat, kaj hoče od njega, pri čemer se je oni seveda sprenevedal, da ne razume. Delavec je moral sleči pulover in spodaj je imel skrite vilice. Pa je prišel na tablo, kjer je vse pisalo. Kradli so v glavnem manjše dele, ki so jih lahko spravili v žep in kasneje v promet, npr. zvonce, luči, dinama in predvsem pesta duomatic. Duomatike so pri privatnikih nato vstavljali v ponije z večjimi kolesi ali v klasična kolesa, kar je bilo zelo priljubljeno.
Narod kot narod ima vse sorte idej! Delavec se je na delo pripeljal s staro kripo, ko pa je bilo konec službe, se je pa želel odpeljati domov z novim kolesom. Varnostniki so to opazil, nekateri so bili zelo pozorni, s kakšnim kolesom si se pripeljal v službo, da se ne bi z novim ven odpeljal. Pa so potem delavce za Ljubljanico lovili in jih s kolesa snemali in kolo nazaj peljali, delavec pa je dobil disciplinsko odpoved. Vse sorte se je dogajalo.
Omenil sem manjše kraje materiala, povem pa lahko še o dveh večjih akcijah, ki so se zgodile v času mojega dela v firmi. Rog je imel stalne težave s skladiščenjem svojih izdelkov, saj je bil prostor na Trubarjevi precej omejen. Tovarna je v Savljah najela veliko novo halo, v kateri so ta kolesa shranjevali. Zgodilo pa se je, da so nekega dne prišli čez vikend delavci v kombinezonih in pri hali kopali jarek. Mimoidoči niso posumili ničesar, nepridipravi pa so skopali rov v notranjost hale ter s tovornjaki odpeljali veliko koles.
Še večja kraja pa je bila organizirana kar na območju tovarne. Zlikovci so nekako izvedeli, kdaj bo izdelana večja količina Pony Expressov. Expresse so servisirali v že omenjenem objektu, ki je stal gledano iz smeri nekdanjega vhoda v tovarno na levem robu dvorišča ob Rozmanovi ulici. Tukaj so servisirali tudi druga Rogova kolesa. V servisu pa se je nekako izvedelo, da se pripravlja kraja teh priljubljenih koles s pomožnim motorjem. To je izvedela tudi policija, ki je firmo obvestila, da bo med zaposlene poslala svoje ljudi v delovnih kombinezonih. Okolico Roga so na dan kraje z vseh strani zastražili, da bi onemogočili pobeg. S kolegi sem odšel v višje nadstropje tovarne in vse skupaj opazoval. Proti večeru je pripeljal kombi po Rozmanovi ulici in se ustavil pred okni servisa. Eksprese so tatovi iz servisa spuščali skozi okno in jih spravljali v vozilo. Ko je bil kombi poln, je šofer speljal in takrat so policisti sprožili akcijo. Iz vseh smeri so pripeljali civilni policijski avtomobili in zaprli prevozne poti, tako da so lahko policisti tatove prijeli.
Spominjam se, da so iz Anglije pripeljali zvečer v Rog veliki tovornjaki in je varnostna služba poskrbela, da so šoferji zapustili območje tovarne in si poiskali prenočišče v hotelu. Šoferji pa so varčevali in so zato skušali priti nazaj v tovarno, da bi prespali v svojih tovornjakih. Plezali so preko ograje tam, kjer še danes stoji privatna vila in lezli v kabine svojih tovornjakov. To smo videli električarji, ko smo ponoči menjali grelce. Videli smo vse sorte.
V firmi smo imeli seveda tudi mladinsko organizacijo. Na začetku sem se udeležil nekaj sestankov, ki so potekali v sindikalni sobi v četrtem nadstropju prizidka, tistega s stopniščem, sanitarijami in dvigalom. Blizu sobe je bila tudi strojnica dvigala, ključe od vrat smo imeli samo električarji. Če si prišel v službo po neprespani noči in se je zgodilo, da v kakšnem trenutku nisi imel dela, si se umaknil v to sobo, malce zakinkal in si odpočil. Čeprav je motor dvigala deloval, nas to ni motilo.
V povezavi s to sobo se spominjam dogodivščine, ki pa se je zgodila po koncu proizvodnje na Trubarjevi. Na lokaciji je deloval samo še servis in takrat sem peljal sina pogledat objekt. Stiskalnice so bile še v objektu, tudi drugi stroji po nekdanjih oddelkih, takrat tudi kemikalij iz galvane še niso bili odstranili. No, sva šla s sinom v stavbo, pa so nas iz servisa videli. Stekla sva po stopnicah do zgornjega nadstropja in sva se skrila v tej sobi. Dva možakarja sta za nama stekla in mimo vrat sobe, v kateri sva se potuhnila. Sem slišal, da je eden rekel: »Ti, pa s’ ti videl, pa saj je bil en možakar pa še en mlajši je bil, še enga je imel s sabo, saj nisem slep, saj sem videl, da sta šla noter… not morata bit… ja pa kje sta?« In potem sva počakala, da se je umirilo, pa sva šla ven. Rog sem obiskal tudi pozneje, ko so bili v njem že tisti umetniki, ampak je bilo čisto drugače, so imeli vse stene prebarvane…
Pony, Pony Express in Horizont
Kot zaposleni sem lažje prišel do svojega kolesa Pony, saj je bilo takrat povpraševanje zares veliko. Jaz sem imel dva in oba so mi ukradli. S tem kolesom se je zgodila revolucija v vožnji kolesa. V Rogu so iz Nemčije pričeli uvažat zadnji pesto Duomatic za ponije. Pesto, ki ga je proizvajala nemška firma Fichtel & Sachs (napis na pestu je Sachs Torpedo Automatic ali Duomatic), je bil »torpedo« s povratno zavoro in dvema brzinama. Ko je Rog začel proizvajat modele z Dumaticom, je bil odziv potrošnikov neverjeten. V firmi smo imeli električarja, ki je imel žlahto v Avstraliji. Ta je naročil takoj štiri komade zase. Kolo si lahko namreč naročil neposredno v tovarni in je bilo kakih 10–15% cenejše. Povpraševanje je bilo tako, da smo v montaži stalno sitnarili, kdaj bodo dobavljena pesta iz Anglije, da smo lahko pravočasno rezervirali kolo zase. Ko so pesta prišla, smo čakali pred montažo in svoje kolo zagrabili ter ga odpeljali v upravo, kjer smo ga plačali in dobili vse papirje. Ko smo se z njim peljali v službo, smo rekli vratarju: »Glej, da mi ga paziš, da mi ga ne bo kakšen »drapnil«!« To je bila atrakcija, cuknil si s pedali in menjal. Danes, ko organizirajo dirko na Vršič, ponije pregledajo, da ne bi bil vmes kakšen tak s prestavami! Prestavljanje s pedali je bil velik luksuz. Ta model sem takoj nabavil in takoj so mi ga tudi ukradli. Pa kljub temu, da sem ga imel zaklenjenega, so ključavnico prežagali, to je bila groza!
Ko je Rog načrtoval model Pony Express, je potreboval pomožni motor. Tovarna se je dogovarjala s Tomosom, ki je tako kolo s pomožnim motorjem že izdeloval. V Tomosu so se najbrž ustrašili konkurence in so s sporazumom zavlačevali, tako da s tem ni bilo nič. Rog se je nato dogovoril z avstrijskim Puchom, ki je naši tovarni dobavil svoje motorje.
Prvi prototip Rogovega Pony Expressa je prestal vse preizkuse vendar se je sčasoma pokazalo, da se je sprednja fiksna vilica lomila, saj je bil Express težak. To je bil problem, saj se je kolo že proizvajalo in prodajalo po celi Sloveniji, kot promocijsko darilo pa smo ga podarili tudi raznim športnikom, skakalcem ipd. V konstrukciji so nato naštudirali sistem razbremenitve vilic – nanje so namestili dodatni vzmeti, ki sta preprečevali lomljenje. Vidite jih lahko na slikah najstarejšega modela. Ko se je to razvedelo, so v tovarno hodili iz cele Slovenije lastniki Expressov, da bi jim te vzmeti montirali.
Potem je prišel drugi model, ki pa je bil že bolj luksuzen, imel je spredaj teleskopske vilice. Sledila je ideja, da bi še bolj ublažili vožnjo in so naredili še zadnje vzmetenje. Ko pa so ta model testirali, se je izkazalo, da je vožnja odlična, nič ne trese, vendar se je začel zadnji del premikati, dobil je zračnost, »luft«, kar je pomenilo, da se je zadnji del s pogonskim kolesom premikal levo in desno. Tomos je imel podobno kolo z motorjem, ki je prav tako imelo zadnje vzmetenje. Ko so se šefi vozili s Tomosom gor in dol po klancu na tovarniškem dvorišču, so se čudili: »Pa kako to, da un nima nobenga lufta, naš pa ima luft?«. Potem so Tomosa razdrli in študirali, pa na različne načine preizkušali, kako bi Expressa popravili. To je bil živ spektakel! Naposled jim je seveda uspelo.
Ko je Rog začel proizvajat gorsko kolo Horizont (1988), sem prosil zaposlene v Rogovi prodajalni, ki sem jih poznal, naj mi »zrihtajo« tistega belo rdečega. S tem kolesom sem se veliko peljal, to je bilo dobro kolo. Imelo je tri krat šest prestav. Enkrat pa sem šel z njim na grob staršev na Žale, pa sem se ustavil v trgovini Mercator na Zaloški, kjer je danes trgovina za male živali, da bi si kupil pijačo. Kolo sem zaklenil, šel v trgovino, kupil, plačal na blagajni in prišel ven, pa Horizonta ni bilo več. Postal sem zelo slabe volje. Odšel sem na glavno tržnico v Mostah skozi tunel pod železniško progo in se sam pri sebi spraševal, kako je možno, da so mi tako hitro ukradli kolo. In na poti na tržnico sem našel svoje kolo parkirano pri eni hiši, zraven pa možakarja, ki se je okrog njega trudil odstraniti ključavnico. Najbrž ga je ukradel tako, da ga je dal na ramo in zbežal. Možakarja sem zagrabil, pa se je izgovarjal, da je kolo njegovo. Ključa seveda ni imel in tega ni mogel dokazati. Pričel je vpiti na pomoč in ljudje so se pričeli zbirati. Možakarja sem vrgel na tla, iz žepa vzel ključ, kolo odklenil in se odpeljal, ljudje pa so me med odklepanjem svojega kolesa obtoževali, da sem lopov! In sem šel na Žale.
Odhod
Plača v Rogu je bila grozno nizka! Ko sem sam delal v popoldanski izmeni, sem samo to razmišljal, kako bi odšel iz firme. Prejeli smo jo desetega v mesecu, takrat so iz banke pripeljali ogromno denarja v poslovno stavbo, kjer je bila kadrovska. Uslužbenke so na kuverte napisale ime in priimek prejemnika in višino plače ter so vanje vložile bankovce in kovance. Po koncu službe so nas vodje oddelkov poklicali v pisarne in nam izročili kuverte. Vzdrževalci in drugi pomožni delavci nismo imeli norme, delavci v proizvodnji pa so normo imeli in so lahko zaslužili nekoliko več kot mi.
Leta 1977 sem zapustil Rog, saj sem ugotovil, da se tovarni približuje krizno obdobje. Plače se nikakor niso dvignile, delavci pa so odhajali, obetala se je tudi selitev dela proizvodnje. Končno sem dal prošnjo za delo v toplarno v Mostah in obenem tudi na Viba film. V Viba film bi me vzeli takoj, saj sem imel že kar nekaj delovnih izkušen in takega delavca so potrebovali. V Vibi bi verjetno tudi končal, če ne bi nekoga poznal, ki je tam delal. »Ne!« je rekel, »samo tja ne!« Vprašal sem ga, kaj je narobe z Viba filmom. Razložil mi je, da je sicer plača v redu, vendar bomo dolge mesece snemali po celi Jugoslaviji, torej bo žena ostala sama doma. Tudi pitja in kajenja se bom navadil, saj je bila taka praksa, da se je dvanajst ur snemalo, nato pa se je šlo s snemalno ekipo, igralkami in igralci v lokal. Je rekel: »In ko se’vš zjutri trezen zbudu, boš ugotovu, da imaš prazno denarnico, ker boš vse tam porabu. Sam kje ne!« Dolge službene odsotnosti niso prišle v poštev, saj je bilo že takrat nerodno, ko sem bil za štirinajst dni z Rogom v Sarajevu, žena pa je ostala sama doma z majhnimi otroki. To ni prišlo v poštev, zato sem šel na razgovor še v toplarno.
Tudi v toplarni so me želeli vzeti takoj, poleg delovnih izkušenj je bilo pomembno tudi to, da sem bil že vajen nočnih izmen. Le še zdravniški pregled bi moral opraviti. Prosil sem za nekaj časa za premislek. V toplarni sem bil v petek, do ponedeljka pa sem imel čas, da se odločim. Preden sem odšel, so mi še pokazali objekt in mi predstavili dobre in slabe plati službe. Doma sem razmišljal in se z ženo pogovoril, naposled pa sem se odločil, da delovno mesto sprejmem. Zjutraj ob šestih sem odšel v toplarno in vprašal vratarja, ali je »kadrovski« že prišel v službo. Takrat se je ta ravno pripeljal na parkirišče, pa sem ga šel takoj vprašat, ali me vzamejo. Prijel me je za ovratnik in rekel: »Zdaj si pa naš, zdaj te pa ne bomo spustil nikamor, ne boš šel, boš šel kar z mano.« Dobil sem orodje in kombinezon in sem bil dodeljen nekomu, da me uvede v delo. Praksa je trajala pol leta, nato pa sem se redno zaposlil. V Rogu sem delal tri izmene, vendar drugo vsak osmi teden in tretjo, nočno, takrat, ko je bilo treba opravit servis na sušilni peči. V toplarni pa sem delal redno v treh izmenah, pri čemer je bila nočna razdeljena na tri delovne in dva prosta dneva. Včasih sem moral po nočni potegniti še v dopoldansko izmeno, ker sodelavca ni bilo. Moj rekord je bilo štiriindvajseturno neprekinjeno delo. Takrat me je izmenovodja napajal z različnimi sadnimi sokovi ipd. da bi zdržal. Iskali smo nadomestnega električarja, vendar niso našli nikogar.
V toplarni v Mostah sem ostal 35 let, upokojil sem se leta 2012.”
Lokacija pogovora: MKL – Slovanska knjižnica, 22. april 2025
Pogovarjala sta se: Tomaž Miško in Ana Gašperič
Transkripcija pogovora: Tomaž Miško in Ana Gašperič
Priprava besedila: Tomaž Miško











