Že v zgodnji mladosti je kazal izjemen pevski talent in se je po končani osnovni šoli moral zaposliti v slamnikarski tovarni. V prostem času se je udejstvoval na dramskem in pevskem področju. S štirinajstimi leti je že vodil pevski zbor v domačem kraju.
1)”Na Rodici je živel jeder kovač, močan in precej robat človek, vendar mehkega srca in velik ljubitelj slovenskih pesmi. Nekoč, ko je obiskal Šubljeve, je opazil, kako Tonček pobere vsako melodijo in jo zapoje skupaj z Marijano. Kovač se je odločil podariti Tončku hranilnik – prašička in dati vanj kovanec za vsako novo melodijo, ki se jo je Tonček naučil. Tonček je pel s še večjim veseljem, mati pa je bila vse bolj ponosna nanj. Za Tončkov četrti rojstni dan so se vsi Šubljevi zbrali v hiši, kovač pa je odprl Tončkov hranilnik in preštel denar. Naštel je 75 kovancev! Samo pomislite: preden je Tonček dopolnil štiri leta, je znal 75 pesmic, kar so potrdili kovanci dobrosrčnega kovača.”
(Edi Gobec: S kranjske v dvorano Carnegie Hall, 1968, prevod Vanda Reščič, delovno gradivo, arhiv Muzeja Mengeš)
2)”Mati je ustanovila in vodila pevski zbor, ki je prepeval v grobeljski cerkvi, kadar je bila maša. Med starejšimi domačini je še znana zgodba, ko nekega dne ni bilo pevcev, pa je mati za rokav pocukala šestletnega Tonija in mu prišepnila: »Tiha maša pa že ne bo!« Šla sta na kor in odlično pela v duetu, mati sopran, Toni pa alt. Tako je Toni postal pevska zvezda. /…/ Sam je iz otroških let rad povedal naslednjo zgodbo. Ko ga je mati poslala po kvas v trgovino, da bi zamesila kruh, so ga na vrtu Slokarjeve gostilne zadržali gostje in mu dajali denar v žep, da jim je prepeval. Ko se je veliko prepozno vendarle vrnil domov, ga je na pragu čakala mama in mu od daleč žugala. On pa jo je potolažil tako, da se je potrepljal po žepu in dejal: »Sem pel in veliko zaslužil.”
(Stane Stražar: Anton Šubelj – Slavček dveh celin, Slamnik 17. 9. 1993, št. 8–9, letnik 31, str. 12.)
(Edi Gobec: S kranjske v dvorano Carnegie Hall, 1968, prevod Vanda Reščič, delovno gradivo, arhiv Muzeja Mengeš)
2)”Mati je ustanovila in vodila pevski zbor, ki je prepeval v grobeljski cerkvi, kadar je bila maša. Med starejšimi domačini je še znana zgodba, ko nekega dne ni bilo pevcev, pa je mati za rokav pocukala šestletnega Tonija in mu prišepnila: »Tiha maša pa že ne bo!« Šla sta na kor in odlično pela v duetu, mati sopran, Toni pa alt. Tako je Toni postal pevska zvezda. /…/ Sam je iz otroških let rad povedal naslednjo zgodbo. Ko ga je mati poslala po kvas v trgovino, da bi zamesila kruh, so ga na vrtu Slokarjeve gostilne zadržali gostje in mu dajali denar v žep, da jim je prepeval. Ko se je veliko prepozno vendarle vrnil domov, ga je na pragu čakala mama in mu od daleč žugala. On pa jo je potolažil tako, da se je potrepljal po žepu in dejal: »Sem pel in veliko zaslužil.”
(Stane Stražar: Anton Šubelj – Slavček dveh celin, Slamnik 17. 9. 1993, št. 8–9, letnik 31, str. 12.)
