Razstava v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota, ki smo jo pripravili v sodelovanju s Splošno knjižnico Ljutomer zajema razglednice, ki so bile objavljene v Zgodovinskih listih, zborniku ljutomerske knjižnice, v tematski številki leta 2019. Razstava je bila postavljena 26. aprila 2023 in je na ogled do 31. maja 2023.
V uvodniku zbornika z naslovom Tematska številka izbranih razglednic Ljutomera lahko preberemo:
»Glej jo, razglednico Lotmerka!
Nekoč, že pred leti jo je prinesel poštar. Ogledali smo si jo, prebrali, kaj lepega je bilo napisanega na zadnji strani, in jo postavili na polico vsem na ogled. Ne za dolgo, saj jo je nerodna roka, ki je stikala za drugimi stvarmi, večkrat prevrnila. Ko smo spet pogledali, od kod nam jo je poslal stari znanec, je njena zanimivost ugasnila. Pa smo jo pospravili tja v predal med desetine papirjev, ki jih bomo še kdaj rabili. Ali pa tudi ne. In nekega dne je bilo treba predal pospraviti. Takrat smo davno pozabljeno razglednico spet našli. Pogled na fotografijo neznanega kraja je obudil spomine na nekdanje dni, tudi na prijatelja, ki jo je napisal. Tokrat smo razglednico shranili, saj je postala neponovljiva zgodba nekega časa, kraja in nam ljubega človeka.
Nekega dne bo mogoče tudi naša razglednica postala del dragocene zgodovinske zbirke in bo neštetim radovednežem pripovedovala svojo zgodbo. V sliki in besedi.
Tudi Ljutomer se ponaša z zbirko znanih razglednic. Skrbno zbrane in popisane so na ogled v domačem muzeju in vedno znova se zgodi, da se število primerkov poveča. Današnja zbirka jih obsega več kot sto, a vemo, da jih je še veliko več. Tistih črno- belih s častitljivimi leti in velikokrat hudo obrabljenih, še več pa onih v svežih barvah in v polnem življenjskem teku. Vztrajno čakamo, da jih pot pripelje v naše prostore, kjer bodo dobile novo veljavo in končno mesto.
Lahko bi rekli, da se je sodobna upodobitev našega mesta začela v času moderne tehnološke dobe tam ob koncu 19. stoletja. Prvi fotografski aparati, ki so zamenjali sicer plodno delo grafikov in tiskarjev, so sprva s svojo velikostjo in zahtevnostjo postavitve pri izboru kadra težko dohajali povpraševanje množic po slikovnem gradivu nekega kraja. Fotografija Ljutomera iz leta 1867 je gotovo takšen izdelek, a razglednice z namenom osebnega pisanja preko pošte še ni bilo. Tudi fotografija zgodovinsko tako pomembnega prvega slovenskega tabora naslednje leto je šele po več desetletjih postala tudi motiv na razglednicah. To je še danes.
Kot premik v nastajanju in razvoju razglednic bi lahko šteli čas po letu 1880. Trg z manj kot tisoč prebivalci je kmalu dobil tudi prvega fotografa, sledil je drugi. Pa je zmanjkalo naročnikov za foto portrete, razglednice kraja pa so bile kot nalašč nov izziv ustvarjanja, vsekakor tudi vir dohodka. Moderna poštna služba je zbliževala dnevno komunikacijo med oddaljenimi ljudmi.
Ljutomer je s svetom povezovala tudi železnica. Za obiskovalca je bilo čudovito, če je delček Prlekije lahko vzel tudi s seboj domov. Še lepše, če ga je v sliki in z zapisom lahko poslal komu drugemu. Nastopil je čas razglednic, neobvezne pošte na osebni ravni in tovrstne produkcije za namensko rabo.
Brez natančnega štetja lahko domnevamo, da je bil Ljutomer že pred letom 1900 upodobljen na vsaj dvajsetih različnih razglednicah, ki so jih v tistem času poimenovali tudi z drugimi besedami: dopisnica, Postkarte, Ansichtskarte, Carte Postale in še je bilo tega. Po navedenem letu se je izdajanje in založništvo razglednic razmahnilo v nepregledno število primerkov in motivov. Iz črno- belih posnetkov so kmalu nastajali obarvani z eno barvo (rjavkasti, modrikasti, zelenkasti toni), tem so sledili primerki, ki so v eno podobo združevali več slik, imeli dekorativne okraske, dopolnitve z napisi in risbami, včasih poudarjene in lično oblikovane navedbe kraja. Kmalu so sledile razglednice, ki so jih kolorirali v barvah, kakršne so fotografi videli v naravi. Upodabljanje prepoznavnih vedut urbanega okolja s slučajnimi mimoidočimi, živalmi ali v kombinacijah je postajajo skoraj trajno v smislu rabe enega prizora v različnih časovnih obdobjih. Tako so razglednice ne samo lep spomin na neke čase, ampak tudi dragocen zgodovinski vir za proučevanje razvoja in sprememb kraja kot konkretnega okolja. In v tem Ljutomer z veduto Glavnega trga, današnjega Miklošičevega trga, ali s pogledom v smeri šole in vile na hribu, gotovo prednjači pred drugimi, tudi večjimi kraji.
Koliko je založnikom in izdajateljem (v to zajemam tudi fotografe in druge soavtorje posameznih primerkov) bilo toplo pri srcu ob pogledu na »svojo« razglednico kraja iz domoljubnih nagibov, ne vemo. Gotovo pa so ob prijetnem počutju bili še boljše volje, če so z razglednico tudi kaj zaslužili. Tako je še danes, le razglednic je manj, ker jih je digitalni čas s tehnologijo telefonskih informacij brez meja počasi in tiho potisnil v muzejske vitrine. Tja smo jih položili tudi v ljutomerskem muzeju. Pridobljene in kupljene od blizu in daleč, a vse o našem mestu, naši »metropoli«. Iz zbirke smo jih izbrali točno 74, jih obrnili na desno in levo stran, pregledali, opisali in objavili v letni publikaciji Zgodovinski listi, ki ima tako zaključeno tematsko obliko in vsebino.
Veliko več pripovedujejo same. Na obeh straneh in z vsem, kar premorejo. Vzemimo jih zase in za druge, saj so bogat vir podatkov o ljudeh in življenju nekoč. Če bomo imeli veliko sreče, bomo morda tudi mi nekoč del te preteklosti, prepoznavni celo na kakšni javni sliki – razglednici.
Razglednice Ljutomera po izboru in zapisu so s to publikacijo na novi poti med ljudi. Edino tam je njihovo pravo mesto.«
