Drago Šuligoj

Osnovno šolo je obiskoval v Mislinji, nato se je vpisal v tamkajšnjo meščansko šolo. Ko je bil leta 1944 iz nje izključen, se je pridružil partizanom. Po vojni je zaključil gimnazijo v Mariboru (1951) in študij slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1957).

Po diplomi je nekaj časa služboval v Domu gradbene srednje šole v Ljubljani, leta 1958 pa dobil službo v Študijski knjižnici v Murski Soboti in tam nekaj časa opravljal tudi funkcijo upravnika. Leta 1964 se je preselil na Ptuj in najprej poučeval na Ekonomski srednji šoli, od leta 1967 naprej pa na ptujski gimnaziji. Leta 1977 je bil imenovan za ravnatelja Ljudske in študijske knjižnice Ptuj. To delo je opravljal do leta 1983, ko se je za kratek čas vrnil k svojemu profesorskemu delu. V njegovem mandatu je knjižnici za potrebe svojega delovanja uspelo pridobiti še drugo krilo minoritskega samostana (leta 1982 se je tja preselil še Mladinski oddelek iz Krempljeve ulice) in v Študijskem oddelku organizirati celodnevno izposojo. Posebne pozornosti je bila deležna tudi domoznanska dejavnost, ki se je od leta 1972 izvajala v bibliografsko-dokumentacijekam referatu Študijskega oddelka.  

Leta 1984 se je Šuligoj zaposlil na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo, v enoti Maribor, in do upokojitve (1990) opravljal delo šolskega inšpektorja in svetovalca za slovenski jezik in si prizadeval za prenovo šolskih programov za slovenski jezik v srednjih šolah.

Bil je član Slavističnega društva, lektor, urednik (Izvestje Gimnazije Ptuj, Domača rast – literarna priloga časopisa Tednik …), recenzent, mentor študentom pri raziskovalnih in diplomskih nalogah ter aktiven družbenopolitični delavec. Za svoje delo je leta 1990 prejel republiško priznanje, red zaslug za narod s srebrno zvezdo.