Pripovedoval je Jože Klun, po domače Tomažev iz Dolenjih Lazov, rojen leta 1945. Živi v Kotu, po domače Lazenski. Gospod je bil v času snemanja star 67 let. Pogovarjala se je Maša Klun, takrat učenka 8.a razreda OŠ dr. Franceta Prešerna.
Maškare
Takrat še nisem hodil v šolo. Teta, atova sestra, me je oblekla v maškare. Pa sem šel s košarico, da bom dobil krofe. Teta meje imela zelo rada, naredila mi je koničasto kapo. Od Žagarjevih sem šel zelo ponosno, saj sem mislil, da sem zelo velik, sem imel pa le kapo v konico, na obrazu sem imel masko pa sem šel.
Ko sem prišel na vas, sem zagledal tri stare maškare. Košaro sem vrgel stran, masko in kapo sem izgubil na vasi pa tako tekel nazaj k teti. Skril sem se pod posteljo, da me teta ni mogla spraviti izpod nje. Takrat sem se zelo ustrašil.
Košnja pri Sveti Ani
Mi smo kosili pri Sveti Ani, ker nismo imeli svojega za kositi. Od doma smo šli že zgodaj zjutraj, ko je bila še tema. Gor smo prišli, ko se je zdanilo. Kosci so kosili, jaz sem pa mešal. Okoli devetih je mama prinesla malico. Do takrat smo že pokosili. Ko smo pojedli, smo začeli grabiti. Vso travo izpod ceste je bilo treba znesti na planjavo k cerkvi. Potem smo samo napol posušili, saj seno v enem dnevu ni suho. Rekli smo si, bomo pa doma raztrosili in do suhega posušili. Potem smo naložili. To je bil tako težak voz, da se je vse polomilo. Gremo … en voz smo prevrnili devetkrat. Ob dveh, treh zjutraj smo prišli domov. Bilo je vse polomljeno, lojtrnice, vse je viselo v eno stran.
Potem smo doma sušili tisto seno še dva dni. Jaz sem bil takrat majhen fantek, strah me je bilo, saj nismo imeli luči.
Štrbara
Včasih so bile hiše lesene, iz brun. Trije smo se zmenili pa smo šli po vasi. Bili smo že malo večji, stari približno štirinajst let. Tam, kjer so bile hiše lesene ali so imele polkna na oknih, smo ropotali, drgnili po lesu in po polknih. Če so bili v hiši majhni otroci, so jokali. Tako jih je bilo strah, da so kar ponoreli. Mi smo pa še bolj ropotali in uživali, ker so otroci tako jokali. Potem je prišel kdo od starejših ven, nas je pa hudo ozmerjal. No, to je bila štrbara, nekako v zimskem času je bilo, ne spomnim se točno kdaj.
Igra z vrvjo
Mi smo imeli take igre … lipa je stala na robu doline, dolina pa je bila globoka. Na lipo smo šli, zavezali vrv in porezali veje tako, da niso motile. Prijeli smo se za vrv, tekli po robu doline … šli smo morda deset metrov visoko, pa smo prileteli na drugo stran. Bili smo zelo pogumni. Če si priletel na noge, je bilo prav. Brinarjeva Francka se je pa nekako obrnila v zraku na hrbet in priletela v skale. Mi smo mislili, da je že mrtva, saj ni mogla dihati, ker je priletela vznak. Si moral zmeraj tako gledati, da si pristal na nogah. Ona pa na hrbet. Porka duš, je bila pa nerodna!
Čudna žoga
Prijatelj v Lazih je dobil paket iz Amerike. V Ameriki so imeli nekaj stricev in je dobil paket. Med drugim je bila v njem tudi žoga. Žoge smo bili tako veseli! Prej smo imeli kakšno vso pošito. Potem pa je dobil prijatelj žogo, hitro smo jo šli napolnit. Ko smo jo napolnili, je žoga postala jajce. Takrat mi sploh nismo vedeli, da obstaja šport ragbi. Kaj sedaj, poskusimo še enkrat! Spustimo jo in jo tiščimo s strani, da ne bi spet postala jajčasta. Nikakor! Vsakič je postala jajčaste oblike. Groza, pokvarjeno žogo so poslali iz Amerike! S tisto žogo smo se nekaj časa žogali, potem jo je prijatelj pa kar nekam za skedenj vrgel. In tam je tudi ostala. Se ne moreš normalno žogati s tako žogo. Čez nekaj let smo pa slišali za ragbi in s kakšno žogo se igra. Televizije takrat nismo poznali. Saj še danes ni pri nas ragbi tako razvit. Smo bili pa hecni!
Bombe
V Lazih, pri Kozinovih, so imeli prostor za shranjevanje živil, zraven pa drvarnico, ki je bila dvignjena od tal okoli štirideset centimetrov. Bil sem majhen fantek, star okoli šest let, in sem zlezel spodaj noter. So rekli: »Tam so jajca, vidiš.« Kokoši so tam nesle jajca, notri jih je bilo veliko. Jaz sem šel noter in tista jajca počasi dajal ven. Potem so vsa jajca razbili, bili so sami klopotci. To so bila stara jajca, bog ve, koliko časa so kokoši tam nesle.
Potem sem zagledal pa bombo! Eno pa drugo pa tretjo … Bilo jih je okoli dvajset. Potem sem tiste bombe kar ven metal. Tam sojih pobrali fantje, ki so bili starejši od mene okoli pet, šest let. To so bili fantje stari okoli petnajst, šestnajst let. Potem smo jih zmetali v eno dolino za Dolenjimi Lazi. Je pokalo! Naslednji dan je prišla policija, spraševali so, kdo je bil. Pa spet mene, pa fantek sem bil. Policisti so mi zmeraj grozili, da me bodo zaprli. Jaz nisem pa nič povedal, kdo je bil, sem jim rekel, da nič ne vem. »Ja slišal pa si?« »Slišal nisem nič, ker sem šel že spat.« »Kaj si šel spat ob petih popoldne?« Zelo so vrtali vame, a takrat niso nikogar dobili.
Jama
Pri Zapužah je jama globoka osemnajst metrov. Naša mama mi je povedala, da je vanjo vrgla puške, saj je to jamo zelo dobro poznala, ker je bila doma iz Zapuž. Jaz in še dva prijatelja smo se spustili noter. Doma smo vzeli vrv za seno povezat. Jaz sem bil takrat star dvanajst let. Po vrvi sta me spustila noter. Prišel sem do polovice, potem pa je zmanjkalo vrvi. Splezal sem ven. Bilo me je strah, saj so bili okrog mene netopirji. K teti sem šel po vrv, je nisem nič vprašal, samo naskrivaj sem jo vzel ¡z skednja. Nato je šel noter drugi prijatelj, tudi on je bi| star dvanajst let. Nič nismo dobili. V jamo so metali poginjena teleta, poginjene prašiče. Zelo je smrdelo. Kje boš dobil puško! Potem smo ga morali potegniti ven, da ti vidiš!! Treba ga je bilo potegniti na »ho-ruk«. Joj, kako sem se trudil, da smo ga zvlekli ven! Komaj! Skoraj bi morali v vas po pomoč, ampak potem nam je le uspelo.
Zelišča in gobe
Nabirali smo češmin. Olupili smo veje, lubje posušili in ga prodali. Dobro smo zaslužili. V Ribnici, v Zadrugi, je bil odkup zelišč. Nabirali smo tudi hrastov mah, to je bilo tudi dobro plačano. Češmin rumeno cveti in ima trnje. Nabirali smo tudi smrekove storže, navadno krhliko in polže. Prav zabavno je bilo! Nabrali smo polže, pa jih enkrat nisem pokril, v hlevu sem jih pustil, joj, so se pa povsod razlezli. Fantiček sem bil, pa so rekli mama: »Joj, tepček, zakaj jih nisi pa pokril?« Vsi so se razlezli po hlevu. Češmin so prodajali v Lek za zdravila. Rastel je v Mali gori. Zelo dobro se je lupilo. Veš kako, z nožem si zarezal po celi palici, potem si pa lubje kar potegnil. Če si ga strgal dol, je trajalo zelo dolgo. Takrat ko je bilo meženo, je bilo najboljše. Nabirali smo aprila ali pa maja. Je šlo v grlo, ravno tako prah hrastovega maha, ko ti je ta prah prišel v grlo, si bil kar ob glas.
Gobe, samo jurčke smo poznali, v Lazih jih je bilo zelo veliko. Smo nabrali, posušili in prodali. Sušilo se je na soncu. Ko smo nabrali dve vreči, sem ju naložil na kolo in odpeljal v Ribnico. Odkupovali so jih v Zadrugi, kjer je sedaj bife. Pri nas nismo jedli gob.
Dvanajstleten sem zdomal
En teden smo pripravljali voz. Nanj smo naložili suho robo, in sicer podna, obode in železne mreže. Da smo lahko vzeli več obodov, smo jih dali po deset v enega. Voz je bil težak dve toni in pol. Ko je bilo vse naloženo, smo ga prekrili z nepremočljivo plahto. Za sedežem je bila postelja.
Potem smo šli, stric z vlakom, jaz pa z vozom, še pet vozov je bilo. Takrat sem bil star dvanajst let. Odrinili smo že ob dveh zjutraj. Na voz je bila privezana svetilka, laterna. Ob dveh popoldne smo se ustavili v Žužemberku. Skuhali smo si argo juho in jedli kruh. Potem smo nahranili konje, dali smo jim malo koruze in sena. Ko smo prišli do Novega mesta, smo konje zapeljali pod kozolec, bila je že tema. Razkomatali smo jih in napojili. Zgodaj zjutraj, ob treh, smo odrinili naprej. Pri Zagrebu nismo smeli z vozmi na glavno cesto, zato smo vozili le po stranskih poteh.
Potovali smo sedem dni, sedmi dan smo prispeli v Slavonijo, v Banovo Jarugo, kjer smo imeli kvartir, stanovanje. Tam je bil poročen nekdo iz Slatnika. Ko smo zjutraj vstali, smo zajtrkovali. Nikogar nisem poznal. Stric, ki je tja hodil vsako leto, je poznal vse in oni njega. Po zajtrku smo začeli razkladati voz. Stric je takoj začel delati rešeta, jaz pa sem jih zlagal nazaj na voz. Drugi stric, Jurčnek iz Gorenjih Lazov, je moral takoj h kovaču, da je popravil razsušena kolesa, presekal je šine. Ves dan je delal, mi smo pa robo pripravili. Naslednji dan smo šli prodajat po vaseh, še prej smo šli na železniško postajo iskat škafe. Nismo jih peljali z vozom, bili so pretežki, ampak smo jih naložili na vlak. Škafov nismo imeli dosti, mogoče dvajset, samo dve veličini. Sit smo imeli pa več vrst: sita, rešeta, manjša sita … Ker ljudje niso imeli denarja, smo robo menjali za žito. Tam nismo hodili po hišah, ustavili smo se sredi vasi, razkomatali konje in vpili: »Sita, rešeta, poceni dam, samo da prodam!« Potem so prišli. Prodajali smo takole: če si dal rešeto, je ženska natresla pšenico enkrat ali pa dvakrat, kakor si se zmenil. Zanalašč smo imeli višje obode, da je šlo več žita noter, no, malo smo jih goljufali. Če si dal pa škaf in rešeto, je morala dati pa polno vrečo. Vso pšenico imajo na podstrešju spravljeno, ampak nimajo stopnic, samo lestev. Polno vrečo, približno sedemdeset, osemdeset kilogramov, sem privlekel do lestve, stopil na peti klin, ženska mi je podala vrečo in sem počasi splezal dol. Potem pa vrečo na ramo pa do voza, ki je stal na vasi. Ko smo nabrali približno dve toni pšenice, smo jo odpeljali v mlin, da smo jo zamenjali za moko. V mlin smo vozili vsak drugi dan, včasih pa tudi manjkrat. Včasih smo v enem dnevu dobili tudi do dve toni pšenice, včasih smo za to potrebovali cel teden. Kakor kdaj, včasih je bila res dobra kupčija! Potem ko smo nabrali dve ali tri tone moke, smo jo naložili na voz in jo z vlakom poslali domov.
Doma je potem moj oče, ki je takrat še hodil v službo v Kočevje, odšel na železniško postajo po moko, bilo jo je za voz ali dva. Naš oče je bil zelo zgovoren, je poznal vse ljudi v Ribniški dolini. Potem je moko prodajal po vaseh, nekateri so jo prišli iskat tudi sami. Največkrat je zapregel konjička, naložil moko in jo sam razvažal po vaseh in jo prodajal. To se je kar naprej ponavljalo.
Šolo sem zamudil, ker smo bili od doma dva meseca in pol, če štejem še pot domov. Za nazaj smo moko naložili na voz, da ni bilo treba plačati železniškega prevoza.
V Žužemberku smo konje prepeli, da so zmogli speljati klanec in v Malih Laščah tudi. Domov smo prišli prej kot tja.
Dvakrat sem šel, prvič z vozom z železnimi kolesi, drugič pa že z gumarjem. Potem pa nikoli več.
