Prekmurska gibanica spada med slovenske nacionalne kulinarične specialitete in je tradicionalna značilnost prekmurske kulinarike.
V pokrajini ob Muri se je uveljavila v že zelo starih časih, ime pa je dobila po besedi güba (guba). Med sladicami je nedvomno posebnost, zato tudi izdelava gibanice zahteva veliko mero natančnosti, spretnosti in znanja. Ker je gibanica generično ime, je na območju Prekmurja, Prlekije in tudi celotne Slovenije poznanih kar nekaj sladic pod tem imenom, a se le-te od tradicionalne razlikujejo tako po recepturi kot po tehnološkem postopku izdelave.
Tradicionalna prekmurska gibanica je pečena v okroglem ali pravokotnem modelu. Na t. i. podplatu, ki je iz krhkega testa, se zvrstijo štirje različni nadevi v natančno določenem zaporedju (mak, skuta, orehi, jabolka), med njimi pa je zmeraj plast vlečenega testa. Vsi štirje nadevi so v prekmurski gibanici obvezno podvojeni v enakem vrstnem redu, na vrhu zadnje plasti nadeva pa je vlečeno testo, prelito s kislo ali sladko smetano oziroma le premazano z maščobo. Zaporedje bogatih nadevov daje izdelku tudi svojevrstnost in pravo mikavnost. Razrezani kosi (na trikotnike iz okroglega pekača ali pravokotnike iz pravokotnega) se nato posujejo še z mletim sladkorjem. Točno je določena tudi višina in teža posameznega kosa, in sicer mora biti visok od pet do sedem centimetrov in ne težji od petindvajset dekagramov.
Prekmurski gibanici, ki se uvršča med slovensko narodno kulturno dediščino, je Ministrstvo za kmetijstvo, prehrano in gozdove leta 2010 v Uradnem listu dodelilo oznako »tradicionalni ugled«, ponaša pa se tudi z evropsko zaščito zajamčene tradicionalne posebnosti.
Literatura:
Buzeti, Tatjana in Karas, Romana: Kulinarika. Vzhodno v raju: drobtinice iz Pomurja. Murska Sobota: Podjetje za informiranje: Zavod za zdravstveno varstvo, 2004, str. 117-137.
Pavšek, Miha: Prekmurska gibanica. Prekmurje za radovedneže in ljubitelje. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010, str. 165-168.
Tradicionalna prekmurska gibanica je pečena v okroglem ali pravokotnem modelu. Na t. i. podplatu, ki je iz krhkega testa, se zvrstijo štirje različni nadevi v natančno določenem zaporedju (mak, skuta, orehi, jabolka), med njimi pa je zmeraj plast vlečenega testa. Vsi štirje nadevi so v prekmurski gibanici obvezno podvojeni v enakem vrstnem redu, na vrhu zadnje plasti nadeva pa je vlečeno testo, prelito s kislo ali sladko smetano oziroma le premazano z maščobo. Zaporedje bogatih nadevov daje izdelku tudi svojevrstnost in pravo mikavnost. Razrezani kosi (na trikotnike iz okroglega pekača ali pravokotnike iz pravokotnega) se nato posujejo še z mletim sladkorjem. Točno je določena tudi višina in teža posameznega kosa, in sicer mora biti visok od pet do sedem centimetrov in ne težji od petindvajset dekagramov.
Prekmurski gibanici, ki se uvršča med slovensko narodno kulturno dediščino, je Ministrstvo za kmetijstvo, prehrano in gozdove leta 2010 v Uradnem listu dodelilo oznako »tradicionalni ugled«, ponaša pa se tudi z evropsko zaščito zajamčene tradicionalne posebnosti.
Literatura:
Buzeti, Tatjana in Karas, Romana: Kulinarika. Vzhodno v raju: drobtinice iz Pomurja. Murska Sobota: Podjetje za informiranje: Zavod za zdravstveno varstvo, 2004, str. 117-137.
Pavšek, Miha: Prekmurska gibanica. Prekmurje za radovedneže in ljubitelje. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010, str. 165-168.
