Saša Kump se je rodil 12. avgusta 1924 v Ljubljani. Skoraj istočasno je pokukal na svet njegov brat dvojček. Oče Aleksander in mama Pavla sta ju v znak medsebojne ljubezni poimenovala s prepletom svojih imen: prvemu sta dala ime Aleksander Pavel, drugemu pa Pavel Aleksander. Sašev in Pavletov oče Aleksander Kump je bil po poklicu poštar v Kranju, mati Pavla, rojena Triller, pa je izhajala iz Lesc. Kmalu po rojstvu otrok se je družina iz Ljubljane preselila v Kranj, najprej v stanovanje na Glavnem trgu, zatem pa leta 1927 v hišo blizu Vodovodnega stolpa.
Saša in njegov bratec Pavel sta večino otroštva preživela v Kranju. Novinarju je Saša o zgodnjih šolskih letih povedal: »V šolo sem hodil, jasno, vmes pa so mi glavo burkale najrazličnejše postranske stvari: umetnost, teater, lutke, literatura in predvsem šport. Čeprav telesna vzgoja v dobi mojega otroštva ni uživala pretirane naklonjenosti pedagoških krogov in čeprav naj ne bi presegala okvirov dopolnilnega učnega predmeta, smo fantje izgorevali v gimnastiki, v atletiki in — pozimi — v smučanju. Če bi nas učitelji manj utesnjevali, bi morda marsikdo raje tičal doma, pri učbenikih. Toda, saj veš: prepovedani sad je najslajši.« (Guzelj, I.: Resnice iz cunjastih pajacev, Glas, 15. 11. 1974)
Njegovo razmišljanje o mladosti in razočaranjem nad razvojem družbe je nadvse berljivo še danes: »Mlad človek, ki ne živi zdravo, bogato, ki ne razvija intenzivno telesa in duha, ki ni aktiven v vsaj dveh, treh dejavnostih, bo kmalu star. Pri tridesetih, petintridesetih bo zrel za samomor, kajti prihodnost vidi enako megleno, enako pusto in prazno, kot je bila preteklost. Naravnost pomilujem bledikave, rahitične hipije, obsedene od nekakšne abstraktne, neuresničljive ideje. Ideje so zame varljiva reč. Mene je naša hudo razočarala. Zvodenela je v iluzijo, popolnoma nasprotno stvarnosti, v kateri tovarištvo, družabnost, sproščenost in altruizem naglo izgubljajo ceno ter odstopajo mesto kultu denarja, ljubosumnemu zapiranju vase, kopičenju materialnih dobrin in egoizmu. Včasih se bojim, da bom podlegel melanholiji, a k sreči sem zvrhan nepozabnih mladeniških doživetij …« (prav tam)
