V zadnjih tednih pred koncem vojne se je Ljubljana pripravljala na prihod osvoboditeljev. Ljubljanski aktivisti OF so sestavili odbor za sprejem partizanske vojske. Ženske so šivale in barvale blago za zastave, lepile papirnate zastavice, pripravljale transparente, zbirale cigarete in priboljške za borce, ki bodo vkorakali v mesto. Časopis Slovenski poročevalec se je pripravljal, da bo izšel ob uri osvoboditve.
7. maja 1945 so partizani skupaj z zavezniki izvedli odločilni napad na Ljubljano, zadnji boji za osvoboditev Ljubljane so bili na Orlah. Nemci so partizanske položaje obstreljevali s topovi in minometi. Boji so bili hudi in partizani so hoteli odločilni napad izvesti 9. maja, ampak so Nemci položaje zapustili že zjutraj.
Ljubljanska brigada je po desnem bregu Ljubljanice prodrla do magistrata in tako simbolično osvobodila Ljubljano, čeprav so sodelovale tudi druge partizanske enote. Ob 7. uri zjutraj je prvi na belem konju prijahal pred magistrat Alojz Kajin, komandant Ljubljanske brigade, ki je bila sestavni del 7. korpusa narodnoosvobodilne vojske. Tam so razvili bojno zastavo in razglasili, da je mesto svobodno. Preko Viča je vkorakala 13. brigada 29. Hercegovske divizije in borci obeh enot so se srečali na Prešernovem trgu. To je bil praktični in simbolični konec nemške okupacije v tem delu Jugoslavije.
9. maja 1945 je bila Ljubljana osvobojena. Izpolnjena je bila želja vseh Slovencev po osvoboditvi izpod okupacijskega jarma.
Ljudje so jih na ljubljanskih ulicah pozdravili z zvonjenjem zvonov, s pesmijo in pozdravi, ženske so borcem ponujale zadnje koščke svojega kruha. Na gradu in magistratu so izobesili slovenski zastavi. Vsa Ljubljana je bila okrašena z zastavami in zastavicami. Veliko borcev Ljubljanske brigade je bilo Ljubljančanov, ki so po dolgem času spet videli in objeli svojce. Bilo je tudi veliko žalosti, ker se mnogi niso vrnili.
Konec je bilo življenja v zaporu. Ljubljana je bila edino evropsko glavno mesto, ki so ga okupatorji med vojno obdali z žico in bunkerji, kot prispodoba največjega fašističnega koncentracijskega taborišča. Ljubljana je kasneje kot prvo jugoslovansko mesto dobila naslov mesto heroj zaradi štiriletnega neprestanega boja za osvoboditev.
V časopisu Jutro so 9. maja objavili, »Ljubljana-ljubica nebes in sreče! Presunjena od radosti in ponosa vzklikajo naša srca te besede, ki jih je pred 100 leti posvetil naši beli metropoli genij našega rodu. Še nikdar nikoli ni bila nobena preroška beseda izpolnjena s tolikšnjo resničnostjo kakor ta stih Franceta Prešerna. Ljubljana pozdravlja danes v svoji sredi zmagoslavno vojsko. Veliki vihar je za nami, prizadel je tudi Ljubljano, oskrunili so tudi njo nešteti zlohotniki, a vendar-vsa bela in prerojena, srečna in ponosna pozdravlja tiste slovenske junake in brate, ki so nam na bajonetih prinesli svobodo«, čeprav so še prejšnje dni pisali o partizanih kot o tolovajih.
V Ljubljano so se vrnili najvišji organi osvobodilnega boja na slovenskem, ki se je začel tukaj. Prišla je slovenska narodna vlada, ki je bila ustanovljena 5. maja 1945, v Ajdovščini. Že na Viču so jih pozdravili številni Ljubljančani, na kongresnem trgu pa velikanska množica z napisi, godbami in pevskimi zbori. Med prvimi so iz balkona Univerze zbrane nagovorili pisatelj Josip Ribičič, pesnik Oton Župančič in predsednik slovenskega narodnoosvobodilnega sveta Josip Vidmar, ki se je Ljubljani zahvalil za nastanek in razvoj osvobodilne fronte. Zvečer se je praznovanje nadaljevalo z baklami in raketami. Na gradu je bil svetlobni napis Tito.
V dnevih po osvoboditvi je bilo v mestu še več praznovanj, zborovanj in sprejemov pomembnih ljudi in konec maja je meščane z balkona univerze nagovoril Josip Broz Tito, predsednik začasne vlade Demokratične federativne Jugoslavije in voditelj odpora.
Partizanska osvoboditev Ljubljane je imela velike politične, socialne in kulturne posledice. V partizanskih vrstah je namreč prevladovalo komunistično gibanje in Slovenija je postala del nove socialistične Jugoslavije, ki jo je vodil Josip Broz Tito. Veliko ljudi se ni strinjalo z novo oblastjo, posledica tega so bile politične čistke, ki so odstranjevale nasprotnike socialistične ureditve.
Za Slovenijo se je z osvoboditvijo Ljubljane začela nova doba. Obdobje po vojni je bil čas socialnih in ekonomskih reform, ki so močno vplivale na življenje tako v Ljubljani kot na ozemlju celotne Slovenije.
