Leta 1824 je bilo v Brežicah za župnijsko cerkvijo zgrajeno prvo namensko šolsko poslopje (danes je v lasti Župnije Brežice in nosi ime Slomškov dom). Po odloku iz leta 1865 je bila dolžnost mestne šole sprejeti tudi učence sosednjih šolskih okolišev. Frančiškani iz brežiškega samostana (od konca 2. svetovne vojne v njem domuje Gimnazija Brežice) so na tej šoli poučevali do leta 1870, ko so bili nameščeni prvi posvetni učitelji. Tedaj so zaradi velikega števila vpisanih otrok in pomanjkanja prostora ločili štirirazredno deško šolo od dekliške. Slednja je postala enorazredna, dodelili pa so ji najeto »šolsko sobo« v zasebni hiši. Šolsko poslopje so leta 1880 popravili in povečali. Pod njegovo streho sta od leta 1884 naprej delovali štirirazredna deška in trirazredna dekliška ljudska (osnovna) šola. Pouk na šoli je potekal v nemškem in slovenskem jeziku. V deški šoli se je nemščina kot predmet v prvih treh razredih poučevala šest šolskih ur na teden. V zadnjem, četrtem razredu, je nemščina že služila kot učni jezik, medtem ko je bila slovenščina zastopana kot predmet s po štirimi šolskimi urami na teden.
Tuje in potujčeno brežiško meščanstvo se je vneto potegovalo za nemški učni jezik, zavedni brežiški Slovenci pa za slovenskega. Tako se je nacionalno nasprotje med slovensko in nemško čutečimi Brežičani odražalo tudi v mestni osnovni šoli. Z doseženim stanjem brežiški Nemci in nemškutarji niso bili zadovoljni. Zato so se oglasili z zahtevo po samostojni nemški ljudski šoli namesto dotedanje skupne, v kateri sta bila govorjena in poučevana tako nemški kot slovenski jezik. V šolski kroniki, ki je del Šolskega lista Državne mešane narodne šole v Brežicah iz leta 1929, od koder smo povzeli zgoraj navedene podatke, izvemo tudi, da je v letu 1892 brežiški »šolski ogleda« na štajerski deželni šolski svet dal predlog, naj se tamkajšnja štirirazredna deška in trirazredna dekliška ljudska šola preuredi v trirazredno nemško mešano ljudsko šolo in štirirazredno utrakvistično mešano ljudsko šolo, in sicer zato »ker so že več let na šoli preveč narodni učitelji, ki se ne brigajo za pouk v nemščini«. Brežiški meščani, med katerimi je močno prevladoval štajerski pokrajinski čut in zagledanost v nemški kulturni prostor, so že prej vztrajno opozarjali, da je »nemščina in nemška šola Slovencu potrebna, če hoče gospodarsko napredovati, zlasti če hoče med svet in noče ostati na domačem zapečku,« kakor je v študiji o narodnostnih bojih v brežiškem delu Posavja zapisal Franjo Baš.
Šolska oblast v Gradcu je štiri leta kasneje v glavnem pritrdila temu predlogu: namesto obstoječe deške in dekliške ljudske šole je bila ustanovljena petrazredna mešana utrakvistična (s slovenščino zgolj kot uvajalnim jezikom, tip šole za ponemčevanje) in trirazredna mešana nemška ljudska šola. Za obe šoli je skrbel krajevni šolski svet in obe sta bili nastanjeni v istem šolskem poslopju; v pritličju nemška šola z vhodom skozi glavna vrata z ulične strani, v prvem nadstropju pa utrakvistična šola z vhodom skozi stranska vrata na dvorišču. Pri tem je ostalo do oktobra 1913, ko se je štirirazredna mešana nemška ljudska šola preselila v novozgrajeno poslopje. K pokritju stroškov izgradnje lastnega poslopja nemške šole je Schulverein prispeval odločilen delež, vendar je stroške delovanja nemške šole še naprej pokrivala dežela Štajerska. Poslanstvo nemške šole je dopolnjeval nemški otroški vrtec, ki mu je Schulverein namenjal stalno podporo. Franjo Baš v omenjeni študiji pojasnjuje, da so brežiško nemško šolo v precejšnjem številu obiskovali otroci iz Čateža in Krške vasi na drugi strani štajersko-kranjske deželne meje. Temu je najbrž pripomogla podpora v obliki brezplačnih šolskih potrebščin, obroka in obleke, kar je prispeval brežiški Schulverein; tovrstne pomoči so bili siromašni slovenski otroci deležni s strani slovenske narodno-obrambne Družbe sv. Cirila in Metoda ter od zavednih brežiških Slovencev.
Po razpadu dvojne monarhije je bil Schulverein z drugimi podobnimi organizacijami v jugoslovanski državi razpuščen, njegovo premoženje pa podržavljeno. V tistem delu Slovenije, ki se je znašel v mejah jugoslovanske države, je bilo šolstvo naglo in v celoti slovenizirano. Tedaj je prenehala delovati tudi brežiška nemška šola. V začetku šolskega leta 1918/19 je njenih 16 učencev in 19 učenk prestopilo v slovensko šolo. Obstoječa slovenska štirirazrednica se je delila na štirirazredno deško in štirirazredno dekliško šolo. Prva je ostala v starem šolskem poslopju, druga, to je dekliška šola, pa se je nastanila v poslopju ukinjene nemške šole. Na začetku šolskega leta 1921/22 sta bili deška in dekliška štirirazrednica preurejeni v skupno mešano šestrazrednico s tremi paralelkami. Vseh devet oddelkov je dobilo prostor v starem, a popravljenem šolskem poslopju, v stavbo ukinjene nemške šole pa se je tedaj vselila novoustanovljena meščanska šola.
V »spominsko knjigo« Südsteiermark iz leta 1925, ki objokuje izgubo nemškega značaja Spodnje Štajerske po »pogubnem letu 1918«, je dr. Franz Baum zapisal v nebo vpijočo tožbo nad izgubo domala vsega, kar je Schulverein z izjemno vztrajno prizadevnostjo in znatnim finančnim vložkom dosegel na šolskem področju v jugoslovanskem delu Štajerske. Povojni obračun z nemškim taborom je bil s strani slovenske oblasti izveden v znamenju maščevanja in brez omejitev, ki jih danes postavlja zavest o spoštovanju manjšinskih pravic, a tudi v odsotnosti poštene refleksije nemških nacionalistov o lastnem deležu krivde za razpad večnarodne monarhije. Oboje je razvidno iz naslednjih vrstic: »Iz cvetočega nemškega šolstva na Spodnjem Štajerskem je nastalo pokopališče nemških šol in vrtcev! Nemške ustanove so bile zaprte, otroci nagnani v slovenske šole, učitelji izgnani iz dežele, društveni objekti zaplenjeni! In tudi določila vsiljenega nam miru so bila brutalno kršena s strani neznatnega ljudstva, ki se je iz kulturne nizkotnosti dvignilo le zato, ker je smelo sodelovati pri nemški kulturi, ki mu jo je nemško ljudstvo tako velikodušno in nepremišljeno darovalo.«
