Februarja 2026 je minilo 210 let od smrti Leopolda Volkmerja (14. 10. 1741, Ljutomer – 7. 2. 1816, Destrnik), slovenskega duhovnika, učitelja, pesnika, prevajalca in narodnega buditelja, ki velja za začetnika posvetnega pesništva na slovenskem Štajerskem. Pisal je v domačem pokrajinskem knjižnem jeziku, ki je vseboval številne elemente ljutomerskega in ptujskega narečnega govora. Velja za najpristnejšega zapisovalca prleščine kot slovenskega narečja. Knjižnica Ivana Potrča Ptuj hrani izvod pesmarice Pesme k tem opravili te svete meshe (1783). Knjižica velikosti 16 x 10 cm, vezana v usnje, je najstarejši znani Volkmerjev tisk.
Leopold Volkmer se je rodil 13. oktobra 1741 v Ljutomeru, očetu Antonu, uglednemu čevljarju in v letih 1759–1760 ljutomerskemu županu, in materi Mariji Ani, rojeni Ebenreich. Gimnazijo je obiskoval v Varaždinu (1753–1759). V Gradcu je doštudiral filozofijo in teologijo in bil leta 1764 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval na Ptuju (1765–1784), v Destrniku (1784–1799, 1812–1816), na Vurberku (1798–1799) in v Dvorjanah (1799–1808).
Slovel je kot izjemen pridigar ter dober učitelj in vzgojitelj. Z njim so povezani začetki srednjega šolstva na Ptuju (pri ptujski mestni župniji je vodil zasebno šolo, nekako normalko in nižjo gimnazijo) ter začetki svetourbanske oz. destrniške šole. S svojim ukom in pisanjem (pesmi, basni, epigrami) je deloval predvsem kot ljudski vzgojitelj in je v času močnega ponemčevalnega pritiska pri rojakih na Štajerskem vzbujal zavest pripadnosti slovenstvu.
Njegovo pesniško delo obsega približno sedemdeset posvetnih pesmi. V njih je prikazal življenjske razmere tedanjega kmečkega življa in izpričal svoj čut za socialne in moralne stiske kmečkega človeka, zaradi česar ga mnogi štejejo tudi za prvega slovenskega socialnega pesnika. Hvala kmetičkega stana ino tobačie trave (1807) je edini znani Volkmerjev posvetni tisk in prvi te vrste na slovenskem Štajerskem (Potrata, 1994: 13). Pesmarica, s katero je utrl pot posvetni verzifikaciji na slovenskem Štajerskem, je bila natisnjena v Mariboru, pri tiskarju Franzu Antonu Schützu (ta je v letih 1792–1795 deloval na Ptuju in velja za prvega ptujskega tiskarja). Izšla je le leto po Vodnikovi zbirki Pesme sa pokushino, ki jo štejemo za prvo slovensko samostojno pesniško zbirko.
Volkmerjeva pesmarica predpisanih pesmi za reformirano jožefinsko bogoslužje je izšla v Gradcu leta 1783 (izvod iz Knjižnice Ivana Potrča Ptuj).
Volkmer je bil tudi prevajalec cerkvenih pesmi. V njegovem času, to je v času razsvetljenih vladarjev Marije Terezije in Jožefa II., je oblast začela spodbujati nelatinsko petje oz. petje v domačem jeziku med mašnim obredom, katerega namen je bil pritegniti ljudi k dejavnemu sodelovanju in jih poučevati v veri. Tako so se na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem pojavili prevodi predpisanih mašnih pesmi v slovenščino. Med različnimi slovenskimi prevajalci (Jurij Japelj, Gašper Rupnik, Ožbalt Gutsman …) je bil Volkmer prvi, ki je pripravil pesmarico predpisanih pesmi za reformirano jožefinsko bogoslužje. Izšla je leta 1783 v Gradcu, pod naslovom Pesme k tem opravili te svete meše. Z njo so v ptujski dekaniji prvi dobili slovenski prevod predpisanih jožefinskih pesmi (Potrata, 1994: 13). Razen mašnih in prazniških pesmi so v pesmarici še vsesvetniške in lavretanske litanije in molitve ter molitve o treh božjih čednostih z navodili, kdaj in kako jih je potrebno moliti. Knjiga, pisana v prleškem narečju in pisavi bohoričici, ima na začetku večjih besedilnih enot bogato grafično okrasje, krasijo jo tudi različni tipi črk v naslovih ter inicialke. Po mnenju literarnega zgodovinarja Marijana Smolika spada najstarejši znani Volkmerjev tisk med tiskarsko najlepše slovenske pesmarice (Smolik, 1963: 48).
Volkmer je s prevodi predpisanih cerkvenih pesmi (Pesme k tem opravili te svete meše, 1783; Der Messgesang – Meshna pesem, 1789; Te Deum Laudamus (Tebe, Bog! mi hvalimo) 1795; Pesme k božji službi vu rimski katoliški cirkvi, 1805) močno spodbudil slovensko petje pri bogoslužju in omogočil rabo domačega jezika v podeželskih cerkvah na vzhodnem Štajerskem. Zaradi krajevno obarvanega jezika se njegovi prevodi drugod niso razširili.
Danes je ohranjen le del Volkmerjevega dela: deset rokopisov in štirje tiski (Potrata, 1994: 7–14). Rokopise hrani Univerzitetna knjižnica v Mariboru, ohranjeni tiski pa se nahajajo v fondih naslednjih ustanov:
– pesmarica Pesme k tem opravili te svete meše, 1783 – hranijo Knjižnica Ivana Potrča Ptuj (KIPP), Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (NUK) ter Univerzitetna knjižnica Maribor (UKM)
– mašna pesem Der Messgesang – Meshna pesem, 1789 (hrani UKM)
– zahvalna pesem Te Deum Laudamus, 1795 (hrani NUK)
– knjižica posvetnih pesmi Hvala kmetiškega stana ino tobačje trave, 1807 (hrani UKM).
