»BRZEN BRUMEN VIŽAR LJUDSKIH PESMI«Glasbeni narodopisec, zbiratelj in prirejevalec ljudskih pesmi, skladatelj in profesor glasbe
Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika hrani obsežno zapuščino Luke Krámolca: poleg korespondence, fotografij, pesmaric in tiskov, rokopisnih beležk in notografov tudi 82 zgodnjih umetniških del njegovega sina Božidarja Teda Krámolca, arhitekta, slikarja in pisatelja, ki je živel in ustvarjal v Kanadi.
Med gradivom v zapuščini so še posebej zanimivi rokopisi znanih ustvarjalcev ter rokopisne pesmi »koroškega Krjavlja« Blaža Mavrela in ljudskega pesnika Jurija Krofa. Na dovolilnicah za natis njihovih pesmi so podpisani Rudolf Maister, Oton Župančič, Alojz Gradnik, Josip Vandot, Risto Savin, …
Da bi ne poniknil del dragocene glasbene dediščine, ki jo je Krámolc zapustil Koroški, s katero je ostal vseskozi močno povezan, smo v knjižnici leta 2007 pripravili razstavo o njegovem življenju in delu.
Del razstave smo posvetili Tedu Krámolcu in razstavili izbor risb, grafik in akvarelov iz zgodnjega obdobja njegovega umetniškega ustvarjanja. Umetniška dela iz zapuščine, do tedaj skrita pred javnostjo, so bila prvič razstavljena šele leta 2002 v Koroški galeriji likovnih umetnosti in 30. maja 2002 v Likovnem salonu v ravenski knjižnici. Razstava Ustvarjalnost dveh generacij je ob 110-letnici rojstva Luke Krámolca in 80-letnici Teda Krámolca preko umetnosti simbolično in v resnici po dolgih desetletjih ponovno povezala očeta s sinom.
Luku Krámolcu zaradi emigracije obeh sinov povojna oblast ni bila naklonjena. Morebiti je tudi iz teh razlogov njegova zapuščina ostala cela desetletja neurejena, neobdelana. Vedno je šlo kaj narobe: ni bilo strokovnih delavcev, ni bilo denarja, prostora … Šele po obnovi knjižnice je dragocena dediščina hranjena v ustreznih prostorskih in klimatskih razmerah. Popis gradiva je zahteven večleten projekt, ki bo uresničljiv le s sodelovanjem muzikologov in drugih strokovnjakov.
Luka Krámolc je prispeval pomemben delež ohranjanju slovenske ljudske glasbe, še posebej koroškega glasbenega izročila, in razvoju zborovskega petja. Slovensko ljudsko pesem, še posebno koroško, je vzljubil že v mladosti, navduševala ga je vse življenje in postala osrednje osrednje področje njegovega dela.
Neumorno je zbiral ljudske viže in pesmi, jih prirejal in harmoniziral.
»Narodna pesem je stalna spremljevalka človeka od zibeli do groba, ker plemeniti človekov značaj, mu vliva v grenko kupo življenja vsaj kapljico veselja, mu z akordi in harmonijo odpre dušo, zato zasluži več skrbnega negovanja in pospeševanja tako v šoli, v naseljih in pevskih društvih. V narodni pesmi leži velika moralna, vzgojna in izobraževalna moč. Narodna pesem vpliva na narodno čustvovanje, zato potegne človeka za seboj, ga pretrese, da zaiskri solza v očesu, ga osvobodi vsakdanjih skrbi, navdaja ga z veselim upanjem celo takrat, ko zaseka bolest srčno rano, skuša vsakdanja nesoglasja spraviti v soglasje … Kjer zamre narodna pesem, tam zamre tudi narodna zavest. Narod in glasba sta bila, sta in bosta medsebojno neprestano povezana. Zato moramo glasbo širiti med narod in ga oplajati z njenim vsebinskim bogastvom. Glasba je v obliki narodne pesmi najnaravnejši izraz ljudskih množic.«
Bil je glasbeni pedagog in zborovodja. Poučeval je na različnih ljubljanskih gimnazijah in vodil številne zbore. Z dijaki je nastopal na koncertih in prirejal akademije. Pripravljal je predavanja, zborovodske tečaje in pisal je strokovne članke za revije in časopise.
Uredil in izdal je več kot trideset zbirk zborovskih pesmi, pesmaric in vadnic. Njegova dela so bila izredno pomembna za koroške pevske zbore, ki niso imeli glasbene literature.
Sodeloval je z Glasbenonarodopisnim inštitutom SAZU in pomagal pri snemanju radijskih glasbenih oddaj. Organiziral je snemanja starih koroških običajev.
Dal je pobudo za ustanovitev zbora Šentanelski pavri, ki ga vodi njegov nečak Mitja Šipek.
Luka Krámolc je uspel ohraniti bodočim rodovom koroško ljudsko pesem, ki bi sicer utonila v pozabo. Rojaki spoštljivo in hvaležno ohranjamo spomin nanj.
Kramolčevo življenje in delo so v diplomskih nalogah raziskovale:
Gostenčnik Nevenka, Luka Kramolc : skladatelj in glasbeni pedagog. Ljubljana, 1983 (mentor Lojze Lebič)
Vremšak Vladka, Luka Kramolc – življenje in delo. Kamnik, 1996 (mentor dr. Primož Kuret)
Mori Tatjana: Luka Kramolc (1892-1974). Maribor, 2002 (mentor dr. Edo Škulj)
Tako kot je slikar Ted Kramolc narisal očetov portet, je dr. Sušnik mojstrsko orisal Kramolčevo osebnost, ki je izžarevala silovitost ustvarjanja, živahnost in prizadeven značaj ter ljubezen do Koroške v verzih, s katerimi smo razstavo naslovili:
» IZ ČASTITIH KORENIN JE ZRASEL LUKA KRÁMOLC,
BRZEN BRUMEN VIŽAR LJUDSKIH PESMI,
ZA KOROŠKE VNET IN ZA ŠENT?NEL.
LE POJ, LE POJ MI ŠENTANELSKI ZVON,
SPOMINJAJ PESEM NA MOJ VEČNI DOM.«
(dr. Franc Sušnik)
Avtorica razstave ob 115-letnici rojstva Luke Kramolca je bila mag. Majda Kotnik-Verčko (november 2007).
Med gradivom v zapuščini so še posebej zanimivi rokopisi znanih ustvarjalcev ter rokopisne pesmi »koroškega Krjavlja« Blaža Mavrela in ljudskega pesnika Jurija Krofa. Na dovolilnicah za natis njihovih pesmi so podpisani Rudolf Maister, Oton Župančič, Alojz Gradnik, Josip Vandot, Risto Savin, …
Da bi ne poniknil del dragocene glasbene dediščine, ki jo je Krámolc zapustil Koroški, s katero je ostal vseskozi močno povezan, smo v knjižnici leta 2007 pripravili razstavo o njegovem življenju in delu.
Del razstave smo posvetili Tedu Krámolcu in razstavili izbor risb, grafik in akvarelov iz zgodnjega obdobja njegovega umetniškega ustvarjanja. Umetniška dela iz zapuščine, do tedaj skrita pred javnostjo, so bila prvič razstavljena šele leta 2002 v Koroški galeriji likovnih umetnosti in 30. maja 2002 v Likovnem salonu v ravenski knjižnici. Razstava Ustvarjalnost dveh generacij je ob 110-letnici rojstva Luke Krámolca in 80-letnici Teda Krámolca preko umetnosti simbolično in v resnici po dolgih desetletjih ponovno povezala očeta s sinom.
Luku Krámolcu zaradi emigracije obeh sinov povojna oblast ni bila naklonjena. Morebiti je tudi iz teh razlogov njegova zapuščina ostala cela desetletja neurejena, neobdelana. Vedno je šlo kaj narobe: ni bilo strokovnih delavcev, ni bilo denarja, prostora … Šele po obnovi knjižnice je dragocena dediščina hranjena v ustreznih prostorskih in klimatskih razmerah. Popis gradiva je zahteven večleten projekt, ki bo uresničljiv le s sodelovanjem muzikologov in drugih strokovnjakov.
Luka Krámolc je prispeval pomemben delež ohranjanju slovenske ljudske glasbe, še posebej koroškega glasbenega izročila, in razvoju zborovskega petja. Slovensko ljudsko pesem, še posebno koroško, je vzljubil že v mladosti, navduševala ga je vse življenje in postala osrednje osrednje področje njegovega dela.
Neumorno je zbiral ljudske viže in pesmi, jih prirejal in harmoniziral.
»Narodna pesem je stalna spremljevalka človeka od zibeli do groba, ker plemeniti človekov značaj, mu vliva v grenko kupo življenja vsaj kapljico veselja, mu z akordi in harmonijo odpre dušo, zato zasluži več skrbnega negovanja in pospeševanja tako v šoli, v naseljih in pevskih društvih. V narodni pesmi leži velika moralna, vzgojna in izobraževalna moč. Narodna pesem vpliva na narodno čustvovanje, zato potegne človeka za seboj, ga pretrese, da zaiskri solza v očesu, ga osvobodi vsakdanjih skrbi, navdaja ga z veselim upanjem celo takrat, ko zaseka bolest srčno rano, skuša vsakdanja nesoglasja spraviti v soglasje … Kjer zamre narodna pesem, tam zamre tudi narodna zavest. Narod in glasba sta bila, sta in bosta medsebojno neprestano povezana. Zato moramo glasbo širiti med narod in ga oplajati z njenim vsebinskim bogastvom. Glasba je v obliki narodne pesmi najnaravnejši izraz ljudskih množic.«
Bil je glasbeni pedagog in zborovodja. Poučeval je na različnih ljubljanskih gimnazijah in vodil številne zbore. Z dijaki je nastopal na koncertih in prirejal akademije. Pripravljal je predavanja, zborovodske tečaje in pisal je strokovne članke za revije in časopise.
Uredil in izdal je več kot trideset zbirk zborovskih pesmi, pesmaric in vadnic. Njegova dela so bila izredno pomembna za koroške pevske zbore, ki niso imeli glasbene literature.
Sodeloval je z Glasbenonarodopisnim inštitutom SAZU in pomagal pri snemanju radijskih glasbenih oddaj. Organiziral je snemanja starih koroških običajev.
Dal je pobudo za ustanovitev zbora Šentanelski pavri, ki ga vodi njegov nečak Mitja Šipek.
Luka Krámolc je uspel ohraniti bodočim rodovom koroško ljudsko pesem, ki bi sicer utonila v pozabo. Rojaki spoštljivo in hvaležno ohranjamo spomin nanj.
Kramolčevo življenje in delo so v diplomskih nalogah raziskovale:
Gostenčnik Nevenka, Luka Kramolc : skladatelj in glasbeni pedagog. Ljubljana, 1983 (mentor Lojze Lebič)
Vremšak Vladka, Luka Kramolc – življenje in delo. Kamnik, 1996 (mentor dr. Primož Kuret)
Mori Tatjana: Luka Kramolc (1892-1974). Maribor, 2002 (mentor dr. Edo Škulj)
Tako kot je slikar Ted Kramolc narisal očetov portet, je dr. Sušnik mojstrsko orisal Kramolčevo osebnost, ki je izžarevala silovitost ustvarjanja, živahnost in prizadeven značaj ter ljubezen do Koroške v verzih, s katerimi smo razstavo naslovili:
» IZ ČASTITIH KORENIN JE ZRASEL LUKA KRÁMOLC,
BRZEN BRUMEN VIŽAR LJUDSKIH PESMI,
ZA KOROŠKE VNET IN ZA ŠENT?NEL.
LE POJ, LE POJ MI ŠENTANELSKI ZVON,
SPOMINJAJ PESEM NA MOJ VEČNI DOM.«
(dr. Franc Sušnik)
Avtorica razstave ob 115-letnici rojstva Luke Kramolca je bila mag. Majda Kotnik-Verčko (november 2007).
