Krallova ulica v Novem mestu se od leta 1993 imenuje po zgodovinarju in bibliotekarju Jožetu Krallu. Med letoma 1970 in 1993 je bila del ulice K Roku. Poteka v Šmihelu od samopostrežne trgovine do priključka na cesto v Birčno vas. Ulica ima štirideset hišnih številk.
Jože Krall se je rodil 13. septembra 1910 v Trstu, vendar se je njegova družina kmalu preselila v Novo mesto, kjer je oče kot železničar dobil službo. Maturiral je na novomeški gimnaziji. Leta 1936 je diplomiral na Oddelku za germanistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Bil je profesor na gimnazijah v Prizrenu, Ohridu in Ptuju.
V času vojne se je vrnil v Novo mesto in se vključil v osvobodilno gibanje. Po nalogu OF je skrivaj poučeval dijake, katere je okupator zaradi demonstracije izključil iz gimnazije. Od junija 1942 do aprila 1943je bil v koncentracijskih taboriščih Monigo in Gonars. Po kapitulaciji Italije se je aktivno vključil v NOV.
Takoj po vojni je začel pisati strokovna dela. Prvo je v sodelovanju s profesorjem Jankom Jarcem nastalo že leta 1945, in sicer je šlo za celovitejši pregled dogodkov iz NOB Slovencev. Po vojni je delal kot arhivar in bibliotekar v Znanstvenem inštitutu v Ljubljani, kjer je raziskoval zgodovino partizanskega tiskarstva na Slovenskem. Leta 1948 je postal vodja njegove knjižnice (danes knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino), katero je ustvaril iz različnih raztresenih zbirk po vsej Sloveniji, ki so bile tako urejene in katalogizirane.
Poleg člankov in razprav je napisal knjige Partizanske tiskarne na Slovenskem I-III (1972, 1973, 1976) in Partizanske ciklostilne tehnike v Slovenskem primorju (1981). Za Dolenjsko in Novo mesto je pomembna predvsem prva knjiga iz trilogije s podnaslovom Osrednje tiskarne, ki jo je izdal Inštitut za zgodovino delavskega gibanja. Avtor je predstavil ilegalni tisk od leta 1938. Sprva je bilo najpomembnejše tiskarsko središče Ljubljana, z osvoboditvijo dobršnega dela Dolenjske spomladi leta 1942 pa se je središče tiskarstva pričelo prenašati v okolico Ljubljane, po kapitulaciji Italije pa v Kočevski rog. Na ponovno osvobojenem ozemlju je Centralna tehnika v začetku leta 1944 poleg treh tiskarn imela še tri ciklostilne tehnike. Maja 1944 je po novinarski konferenci prišlo do reorganizacije partizanskega tiskarstva, ko so razširili mrežo tiskarn. S tem delom je avtor opozoril na povsem svojstven pomen narodnoosvobodilnega gibanja v evropskem oziru v 2. svetovni vojni.
Za svoje delo je prejel več odlikovanj.
Umrl je v Ljubljani 28. aprila 1978. Pokopan je na novomeškem pokopališču v Šmihelu.
V času vojne se je vrnil v Novo mesto in se vključil v osvobodilno gibanje. Po nalogu OF je skrivaj poučeval dijake, katere je okupator zaradi demonstracije izključil iz gimnazije. Od junija 1942 do aprila 1943je bil v koncentracijskih taboriščih Monigo in Gonars. Po kapitulaciji Italije se je aktivno vključil v NOV.
Takoj po vojni je začel pisati strokovna dela. Prvo je v sodelovanju s profesorjem Jankom Jarcem nastalo že leta 1945, in sicer je šlo za celovitejši pregled dogodkov iz NOB Slovencev. Po vojni je delal kot arhivar in bibliotekar v Znanstvenem inštitutu v Ljubljani, kjer je raziskoval zgodovino partizanskega tiskarstva na Slovenskem. Leta 1948 je postal vodja njegove knjižnice (danes knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino), katero je ustvaril iz različnih raztresenih zbirk po vsej Sloveniji, ki so bile tako urejene in katalogizirane.
Poleg člankov in razprav je napisal knjige Partizanske tiskarne na Slovenskem I-III (1972, 1973, 1976) in Partizanske ciklostilne tehnike v Slovenskem primorju (1981). Za Dolenjsko in Novo mesto je pomembna predvsem prva knjiga iz trilogije s podnaslovom Osrednje tiskarne, ki jo je izdal Inštitut za zgodovino delavskega gibanja. Avtor je predstavil ilegalni tisk od leta 1938. Sprva je bilo najpomembnejše tiskarsko središče Ljubljana, z osvoboditvijo dobršnega dela Dolenjske spomladi leta 1942 pa se je središče tiskarstva pričelo prenašati v okolico Ljubljane, po kapitulaciji Italije pa v Kočevski rog. Na ponovno osvobojenem ozemlju je Centralna tehnika v začetku leta 1944 poleg treh tiskarn imela še tri ciklostilne tehnike. Maja 1944 je po novinarski konferenci prišlo do reorganizacije partizanskega tiskarstva, ko so razširili mrežo tiskarn. S tem delom je avtor opozoril na povsem svojstven pomen narodnoosvobodilnega gibanja v evropskem oziru v 2. svetovni vojni.
Za svoje delo je prejel več odlikovanj.
Umrl je v Ljubljani 28. aprila 1978. Pokopan je na novomeškem pokopališču v Šmihelu.
