Jožef Pavlič se je rodil 16. junija 1951 v kmečki družini v Nasovčah št. 10 pri Komendi. Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani teolog. Kot urednik in časnikar je bil 38 let zaposlen pri katoliškem tedniku Družina. S številnimi prispevki je sodeloval tudi v revijah Mavrica, Prenova, Nedelja, pri Mohorjevem koledarju, Aplenci (Glasilu občine Komenda), Kamniškem občanu, Kamničan/ki, Kamniškem zborniku in drugje. Je avtor številnih literarnih, dramskih del predvsem s področja lokalne preteklosti. Izdal je več pesniških zbirk.
Jožef Pavlič
Naš prvi konj Ričo
Našemu prvemu konju je bilo ime Ričo. Bil je pohleven serec. Ko sem hodil v četrti razred osnovne šole, ga je oče kupil od konjskega mešetarja. Prej smo imeli par volov. To je bil velik dogodek za našo družino, saj je konj pomenil nekaj plemenitega, posebnega, pomembnega. Redkokateri kmet je tedaj že premogel traktor, marsikje pa so kmetje še vedno uporabljali vole ali pa celo krave. Ata in mama sta dolgo zbirala denar, da smo lahko kupili konja, saj je ta stal pravo premoženje. Odločila je očetova beseda, pa tudi želja, saj je bil že od doma, kjer so imeli veliko kmetijo, navajen delati s konji. Pozneje, ko je nekaj časa delal v mlinu, je s konjem pogosto vozil po trgovinah v Ljubljani moko, kašo in druga živila.
Ričo je dobil najlepši prostor v hlevu, pa tudi posebne odmerke krme. Kravam je bila namenjena mešanica sena in slame, Ričo pa je dobival sladko deteljo, pred težkimi poljskimi in gozdnimi opravili pa je zobal oves. Vedno je moral imeti snažen pod, da ni bil umazan od gnoja, kar bi bila sramota za gospodarja. Za čiščenje Ričevega prostora, za čisto in lepo dlako je najprej skrbel oče, kmalu pa tudi jaz, čeprav me delo v hlevu ni nikdar posebej veselilo, branil pa se ga tudi nisem. Le krtačenje Ričeve dlake sem prepuščal očetu.
Oče me je že tudi kmalu naučil, kako naj konja pozdravim (Ričo ga je kot gospodarja, ko je zjutraj vstopil v hlev, vedno pozdravil z značilnim hrzanjem), kako pristopim k njemu, ga okomatam, vprežem v voz, furam (gi, bje, ejga, bistagar, got), poženem v klanec, delam s konjem v gozdu, na polju, kdaj smem uporabiti bič … Oče je oral, jaz pa sem vodil konja. To za otroka ni bilo lahko delo, k sreči pa je bil Ričo ubogljiv. Vedno se mi je smilil, ker smo mu nalagali tako težka dela: oranje velikih njiv, vožnjo pšeničnih snopov in mrve na vozu ter vlečenje težkih hlodov po blatnih in strmih gozdnih poteh.
Ričo je postal nepogrešljiv in zelo pomemben član naše družine, zato ni bilo nič čudnega, da smo mu namenjali takšno pozornost in tako pazili nanj. Bili smo odvisni od njega in njegovih zmogljivosti. Orati smo začeli vedno počasi in zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, da ni bilo za konja prevroče. Ko se je Riču od napora začelo kaditi iz telesa, smo na koncu njive, ko smo obrnili plug, naredili krajši postanek. Kadar je bil že ves prepoten, ga je oče pokril z odejo, mu dal oves in mu privoščil daljši počitek, dostikrat pa smo za nekaj ur tudi nehali orati, da se je Ričo malo odpočil. Potem je bilo treba njivo še povleči z branami, posejati, nazadnje pa povaljati z valjarjem. Vsa ta dela danes opravlja traktor. Marsikje, še posebno v gozdu in na strmih pobočjih pa konj še vedno zelo prav pride.
Riča smo nazadnje, ko se je po več letih težaškega kmečkega dela izgaral, prodali Italijanom, za salame. Bilo nam je hudo, da je tako končal, še prav posebej meni, saj sva sčasoma postala velika prijatelja in sva skupaj prebila veliko ur. Že takrat so se mi Italijani, pa tudi salame iz konjskega mesa nekako uprli, saj so me vedno spomnile na našega Ričota, našega prvega in najljubšega konja. Ubogi Ričo! Takšen je bil zakon narave in življenja na kmetih.
serec – konj sive barve
pod – obloga na spodnji površini zaprtega prostora, po kateri se hodi
furati – voziti, prevažati, zlasti s konjsko vprego
Nenavadna pokora zaradi kraje cerkvenih dragocenosti v Komendi
Po Napoleonovem porazu leta 1813 pred Moskvo in umiku francoskih vojakov s slovenskega ozemlja se je zaradi vojaških beguncev in večjega števila rokovnjaških skupin zelo povečalo število ropov, požigov in izsiljevanja ljudi. Tudi v okolici Kamnika so ljudje živeli v neprestanem strahu. Veliko hudega se je dogajalo tudi v Komendi, kjer je v noči s 5. na 6. september 1837 prišlo do velikega ropa dragocenosti v župnijski cerkvi sv. Petra. Roparji so odnesli vse zlate in srebrne predmete, pa tudi z zlatom in srebrom izvezena mašna oblačila. Oškodovane so bile tudi Suhadole, saj so rokovnjači odnesli tudi vse tiste dragocenosti, ki jih je podružnica sv. Klemena hranila v komendski cerkvi.
Krajo cerkvenih dragocenosti v knjigi Politični okraj Kamnik potrjuje tudi umetnostni zgodovinar in konzervator dr. France Stele. Izmed dragocenosti se naštevajo: devet palcev visok srebrn križ, ped visoka soha sv. Petra, ki so jo 1837 ukradli z drugimi dragocenostmi vred, pet srebrnih kelihov, ped visok srebrn križ z relikvijami. Ljudsko izročilo je v povezavi z omenjenim ropom ohranilo naslednjo zgodbo. Rokovnjači naj bi se po opravljenem vdoru v župnijsko cerkev v Komendi oglasili pri Kovaču v Suhadolah. Kovačeva žena je morala v peči zakuriti grmado. Razbojniki so nato v ogenj zmetali vsa mašna oblačila, da je blago zgorelo, pobrali pa so zlato in srebro, ki je bilo na njih. Kovač naj bi moral za pokoro, ker je sodeloval pri tem dejanju, vsako noč opolnoči iti v gozd molit k bogkovemu križu. Če tega ne bi naredil, bi prišel ponj velik črn pes. Bogkovo znamenje je stalo na cerkvenem svetu, takoj zraven mostu čez Stržen. To je bil menda tisti križ, ki so ga pozneje prestavili v Bezlov gozd za Strnevc, kjer stoji še danes.
To zgodbo je po pripovedovanju svojega očeta ohranil v spominu Anton Bergant, zapisal pa jo je nekdanji komendski župnik Viktorijan Demšar. Pri Kovaču v Suhadolah je bila kovačnica in vpalta (trafika) obenem. Možakarji so se tam zbirali in kadili ter se menili. Kovaču je bilo ime Urh. Nekoč je eden od vasovalcev rekel: »Ta bo gasolaufov, ki je komendske levite sežgal!« Tedaj je Urhu glava kar klonila in ni imel mirnega pogleda, ko je slišal te besede. Izvedelo pa se je, da je vse ukradene predmete ta Urh pretopil v kroglo in jo skril pod koritom za vodo pred hišo kovačnice. In prišlo je na dan, da je med sokrivci tudi suhadolski kovač Urh, ki je vse ukradeno po naročilu tatov pretopil. Pa se je spovedal in pri spovedi je dobil za pokoro hoditi molit v bližnjo gmajno – 10 minut od kovačnice. Da bi ga ne bilo preveč strah, je postavil znamenje – križ. To znamenje, ki je počasi začelo razpadati, pa je hotel – verjetno takratni lastnik ali katerikoli sokrivec uničiti ter razsekati za drva. Pa pride mimo Bezlov oče in mu reče: »Pusti meni ta križ, ti dam drugo bruno za drva!« In je postavil taisti križ v svoj gozd, kjer še vedno stoji in ga vaščani radi krasijo.
Gre za Bogkov križ, ki stoji v Bezlovem gozdu za Strnevcem, na kraju, kjer sta se včasih križali gozdna pot in gozdna steza, tako da je v časih pred drugo svetovno vojno, ko je bilo veliko peš hoje, zelo veliko ljudi hodilo tam mimo in marsikdo se je ob znamenju tudi ustavil. Obnovili so ga leta 1970.
Zgodbo o ukradenih cerkvenih dragocenostih v župnijski cerkvi v Komendi, njihovem sežigu pri Kovaču v Suhadolah in nenavadni pokori za kovača Urha mi je povedal tudi 90-letni Peter Pibernik, brat pesnika in pisatelja Franceta Pibernika.
palec – dolžinska mera, približno 2,5 cm
ped – dolžinska mera, približno 20 cm
Legenda o Bobiču
Med ljudmi se je ohranilo izročilo o turškem porazu na Drnovem konec 16. stoletja. Med padlimi Turki je bil tudi poveljnik turške vojske – paša. Z njim je bila njegova noseča žena. Moževa smrt jo je tako prizadela, da je prezgodaj rodila. Novorojenčka je v naglici položila kar na njivo v bobovo stročje in z drugimi Turki zbežala.
Domačini so po pobegu Turkov iskali, kaj so ti tam pustili; vse bi jim prišlo prav. Pri tem so v bobovem stročju naleteli na turškega novorojenčka. Pobral ga je Barkelj, premožen kmet iz Most. Ker je bil brez otrok, sta ga z ženo z veseljem sprejela za svojega in ga dala krstiti. Komendski župnik ga je, ker je bil najden v bobu, po krstu vpisal kot Jerneja Bobiča. Po smrti Barkljevih je postal gospodar Barkljevine.
Po tedanji postavi je moral na boj zoper Turke. Pri tem se je tako izkazal, da ga je sam avstrijski cesar pohvalil v pismu – da ga ni vojaka, ki bi bil v cesarski vojski kos Bobiču, sinu lepe Turkinje. Tako pravi legenda. Kaj pa pravi zgodovina? Cesar Matija (1612–1619) je Jerneja Bobiča zaradi njegovih junaških dejanj 3. junija 1613 povišal v plemiški stan. Izkazal se je v bojih s Turki pri Sisku, pri zavzetju Petrinje, pred tem pa tudi pri Bihaću, Kostajnici, Kaniži in Šumeku. Podeljen mu je bil tudi plemiški grb s triglavo goro.
V prvi polovici 19. stoletja je med Komendčani še živela celo pesem o junaku Bobiču. V podružnični cerkvi sv. Boštjana v Mostah je bilo nekdaj še mogoče videti Bobičev grb, črke pa so bile zaradi hoje po nagrobni plošči v cerkvenem tlaku že zabrisane. Med Bobičevimi potomci je bil v letih od 1650 do 1669 tudi župnijski vikar v Komendi Jakob Bobič (Wubitsch), pisec Pravil bratovščine Marijinega darovanja (1660) v slovenskem jeziku.
Zgodovinski viri omenjajo tudi slikarja Jurija Bobiča (Georga Wubitscha), ki je leta 1644 naslikal freske v cerkvi sv. Boštjana v Mostah (preslikal jih je slikar Matija Koželj) in sliko Marijinega vnebovzetja.
