Jože Keršič se je rodil leta 1953 v Motniku, kjer tudi živi. Skoraj trideset let je bil kot varilec zaposlen v tovarni Stol Kamnik. Aktiven je v številnih društvih. Jože pozna Menino planino kot svoj lastni žep, saj je že v otroštvu na njej prebil veliko časa. Že zgodaj se je začel zanimati za ljudsko izročilo; od svojega petnajstega leta naprej je rad prisluhnil pastirjem na Menini planini, ki so bili bogata zakladnica ljudskih pravljic in pripovedk.
Jože Keršič
Vile z Menine planine
Nekoč so v naših krajih živele vile. Pomagale so dobrim ljudem v stiski. Hudobni ljudje so bili nevoščljivi, ker sami niso bili deležni njihove pomoči. Zato so jih začeli preganjati. Tako so se vile umaknile v skoraj neprehodne gozdove Menine planine. Na Menini planini pa so tudi pašniki. Pozimi prekrije vso planino mehak sneg, divje živali pa se selijo v nižje ležeče gozdove. Poleti na pašnikih vse oživi. Pastirji pasejo ovce, govedo in konje. Pašniki so polni različnih rož, na njih pa se pasejo žuželke.
Vile so si izbrale lep kraj za domovanje. Včasih je ob sončnem zahodu kak pastir ali lovec videl lepe vile, kako plešejo in se kopajo v jezeru Biba. Opisovali so jih kot lepe, mlade deklice v dolgih tančicah. Komaj da so se dotikale tal. Imele so svetleče dolge lase in pele so tako lepo, da nihče lepše. Nekega dne je pastir izgubil trop ovac. Brez uspeha jih je iskal vso noč. Ves obupan se je že videl priklenjenega na sramotilni steber sredi trga v Motniku. Proti jutru se je vračal proti staji. Nenadoma je obstal in prisluhnil blejanju ovac. Zagledal je vso čredo v krogu okrog vil. Kako je bil vesel.
Tudi lovec iz Motnika, ki je bil namenjen na Goli vrh čakat gamsa, se je izgubil. Zaradi goste megle ni vedel, kje hodi. Vedno znova se je znašel na istem mestu. Na pomoč so mu prihitele vile in ga vodile do skale, imenovane Oltarna peč. Od tu naprej pa mu ni bilo težko priti v dolino.
Pred mnogimi leti, ko je v Motniku še stal grad, je proti koncu pomladi šel grajski gospod s sinom in spremstvom na lov na Menino planino. Vreme je bilo lepo. Razporedili so se po planini in začeli z lovom. Toda nenadoma so prihrumeli temni oblaki, megla je pokrila planino. Grmelo in bliskalo se je, pričel je padati ledeni dež. Ob tej hudi uri sta ostala grajski gospod in sin sama sredi planine. Bila sta mokra in bala sta se, da bosta zmrznila. Pa so se ju usmilile dobre vile. Odpeljale so ju do pastirske koče, kjer so se zbirali ostali udeleženci lova. Grajski gospod je bil vilam zelo hvaležen. Hotel jih je nagraditi in jih povabiti na svoj grad. Vile so se le skromno nasmehnile in izginile v temnem gozdu. Pozneje je grajski pisar zapisal v svoje knjige, da na Menini planini žive tako lepa in dobra bitja, da njim podobnih ne najdeš nikjer v dolini. Gradu že zdavnaj ni več, pa tudi knjige so se izgubile.
Človeška roka pa je posegla tudi v gozdove Menine planine. Prihrumeli so stroji in naredili ceste. Posekali so veliko gozda in les izvozili v dolino. Po teh cestah so po planini začeli brneti avtomobili, motorji in traktorji. Ta hrup je vile pregnal v temne kotičke gozdov, ki so še ostali. Tudi jezero Biba, nekdaj obdano s stoletnimi smrekami, se je skoraj posušilo. Zdaj ni več teh smrek. Kmetje pod Menino planino so si še pred nekaj leti, ko še ni bilo pri vsaki hiši televizijskega sprejemnika, ob večerih pripovedovali različne zgodbe z Menine planine. Tudi tega ni več. Vile pa se bodo še naprej sprehajale po Menini planini. Nihče ne ve, kje je njihovo domovanje in tako je tudi prav.
O motniškem polžu
Pred mnogimi leti, točno kdaj je to bilo, se nihče ne spomni, je mlad fant iz gornjega konca Motnika, pr’ Barbarč se je reklo in tudi danes se še tako reče, iz močvirja v Pakališki prinesel majhnega lepega polžka, takega s hiško, in ga doma v ograji na vrtu ogradil z vrbovimi palicami. Hranil ga je z najlepšimi listi solate in sočno travo, za priboljšek pa je dobil tudi sveže gobe. Polž je nenavadno hitro rastel, zato je moral fant ograjo kmalu povečati, polž pa je tudi to kmalu prerastel in spustil ga je kar na vrt. Seveda je kmalu vse, kar je bilo užitnega, sproti pojedel, zraven pa še vse, kar mu je fant prinesel. Polž je postajal čedalje bolj zahteven, kmalu je ograjo podrl in se preselil v park pod lipami, kaj kmalu pa opustošil vse vrtove in travnike. Vrli Motničani so ga s skupnimi močmi ulovili in ga privezali na močno verigo, ki jo je motniški kovač cel teden koval, pomagala pa sta mu tudi dva pomočnika. Verigo in polža so priklenili k sramotilnemu kamnu – prangerju in mislili, da bo težav zdaj konec.
Toda polžja zverina ni dolgo ostala priklenjena; z močnim potegom je verigo izpulila s prangerja in jo, podirajoč vse pred sabo, ubrala proti Savinjski dolini. Motničani so se, oboroženi z noži in sekirami, podali za polžem, vendar so ga ulovili šele na Ločici in ga tam skušali zaklati. Ko ga je motniški mesar po dolgem mučenju le zapičil, je kri iz polža s tako močjo brizgnila, da je oškropila vse strehe hiš in tudi cerkveni zvonik, tako da so še danes rdeče. Toda polžja zverina se ni kaj dosti zmenila za rano; še z večjo hitrostjo se je polž pognal proti Vranskemu in pridrvel pred cerkev, kjer je izgubil verigo, ki je še danes obešena okrog cerkve in je Vranščani nočejo vrniti, čeprav so poskusili tudi na silo. Polž je bil brez verige še veliko hitrejši, njive s hmeljem je kar zravnal in že je bil pred Žalcem. Še sreča, da je šel mimo Šempetra, drugače bi ga zravnal z zemljo. V Žalcu se je pognal točno po sredini, razrinil je hiše levo in desno, kar je lepo videti še danes.
Celjani so slišali strašen trušč, zato so hitro zaprli mestna vrata, kar pa polžu ni delalo težav – z enim samim sunkom je razbil vrata in podrl še velik del obzidja. Ker je bilo v Celju veliko več hiš, kot jih je polž videl do sedaj, ga je to malo zmedlo, zato se je pognal proti Teharjem, kjer so ravno takrat imeli veselico. Pod velikim hrastom je stal ogromen sod vina in tja se polž z vso silo zakadi in razbije sod. Iz njega začne teči vino in polž, ki je bil že do kraja izsušen, požlampa vse vino, potem se stegne pod hrast in zadrema.
Takrat so ga dohiteli tudi vrli Motničani in ga končno zaklali. Razkosali so ga kar tam, pod hrastom, in vse meso tudi prodali; s seboj so odnesli samo drobovino in vsi Motničani so se gostili še tri dni, pa še nekaj pljučk je ostalo. Od tistega časa naprej Motničani niso več nosili polžev na vrtove, so pa ti začeli kar sami hoditi tja, pa tudi normalne velikosti so ostali.
Rokovnjaška pesem
(Jože Keršič)
En lep večer ob polni luni
s Kranjske gre en rokovnjač,
tam na Lipi, pri kapel’ci,
v puš’co vrže novčič zlat.
Strma pot na Jošt ga vodi
in na Čreto še naprej –
čez Dobrovlje preko Šmartna
pa na Vransko na semenj.
A nekje na sredi pota
na žandarje naleti,
nanj čakali so v zasedi,
ga kar hitro ulove.
Na roke mu verige dajo,
ga po hrbtu tepejo,
vsi ponosni nasmejani,
ga na Vransko ženejo.
Na glavnem trgu privezali
na debelo ga drevo
in v gostilno se podali,
da si usta splaknejo.
So ljudje ga brž obstopili
in klicali na ves glas:
»Tega treba je obesit’,
poglej, kako on gleda nas«.
Tam za steno pa prislonjen
stal razcapan je berač,
gledal ves ta direndaj je,
smilil se mu rokovnjač.
Ko žandarji vsi veseli
so iz gostilne le prišli
in pogledali k drevesu,
rokovnjača tam več ni.
Tam za steno pa smejal se
razcapani je berač;
Nande rokovnjač – pretkani
bil razcapan je berač.
