Na osnovi zgodovinskih, slikovnih in materialnih virov ter dosedanjih analiz gradbenega razvoja, ki sta jih prispevala predvsem Ivan Stopar ter Jože Curk, lahko posamezne gradbene faze v grobem vežemo na obdobja, ko je grad bil v posesti posameznih pomembnejših rodbin.
V času Ptujskih gospodov (1255-1438) je nastalo osrednje grajsko jedro z bergfridom, palacijem, cisterno in verjetno hišo na zahodnem platoju, grad pa se je nato postopno širil proti severu in vzhodu. V času Székelyev (1488-1620) so potekala po vojnah z Madžari nujna poznogotska in renesančna obnovitvena dela, v času rodbine Sauer (1639-1801) pa si je grad nadel sedanjo baročno podobo. Wurmbrandi (1801-1922) so izvršili manjše adaptacije, marsikaj pa so tudi porušili; z njimi se je tudi zaključilo obdobje, ko je bil grad sedež mogočne in bogate gospoščine. S postopno odprodajo zemljišč in poznejšo nacionalizacijo je grad izgubil svoje naravno gospodarsko zaledje, ki je omogočalo njegovo vzdrževanje, po opustitvi hotelsko-letoviške dejavnosti pa se je pričel, kljub intenzivnim obnovitvenim delom, ki so potekala v 80. letih prejšnjega stoletja, njegov neusmiljen propad.
