Gospa Vida je bila vse življenje zelo povezana s sestro Almo, s katero sta se pogosto obiskovali in družili. Alma je z družino v Šmarje prihajala z avtobusom ali vlakom. O obiskih sta se obveščali preko razglednic ali dopisnic.
Vidina nečakinja Živa Stefanciosa, poročena Erglen, se spominja svoje tete:
“Mama (Alma) in teta Vida sta bili res sestri v vseh pogledih. Obe sta končali učiteljišče, dobili službo v majhnem kraju in bili prepričani, da je to le začasno. Mama v Studenicah, kjer naj bi ostala eno šolsko leto, teta Vida pa v Šmarju, prav tako za kratek čas. Navsezadnje sta obe ostali na istem delovnem mestu vse do upokojitve in se na ta račun vedno šalili. Tudi sicer je bilo vedno veliko smeha in veselja ob naših obiskih v Šmarju. Bili sta druga drugi v oporo v hudih trenutkih. Mamo in očeta, zavedna učitelja, so med prvimi izselili v Srbijo. Tam sem se v hudih razmerah rodila (1941) jaz. Leta vojne so bila za vse težka, a ljudje veseli, da so se vrnili, so z upanjem in veseljem živeli naprej. Tudi značajsko sta si bili sestri zelo podobni. Mama je vedno govorila, četudi ni šlo vse kot bi moralo: “… vse bo dobro, vse bo dobro …”, pa je res bilo. Teta Vida je imela navado reči: “Nikoli se preveč sekirati za vsakdanje malenkosti, te itak minejo.” Kasneje, ko je leta 1971 ovdovela, je teta Vida prihajala k moji mami Almi v Maribor, še pogosteje pa mama v Šmarje k njej. Vsak vikend sta si privoščili sprehode po okolici, reševanje križank in dolge pogovore pozno v noč. Lepi in svetli so moji spomini na ta čas in na teto Vido.”
Na jesen življenja sta gospa Vida in njen mož Viktor strastno kartala, tudi z Viktorjevimi sestrami. Še vedno sta rada kam šla in se družila s prijatelji. Ob obletnicah in rojstnih dnevih je bilo vselej zelo živahno v hiši, priprave na slavje so trajale kar nekaj dni. Kasneje pa je gospa Vida rojstne dneve praznovala v krogu družine, sosedov in prijateljev v gostilni Habjan.
Spomladi leta 1971 je dr. Lorger Viktor starejši umrl. Gospa Vida je ostala sama v veliki hiši, zato se je odločila oddati prazne prostore v najem za stanovanja. Leta 1974 sem v njeni hiši najela stanovanje. Po potresu leta 1974, ko so tudi nekdanjo ordinacijo spremenili v stanovanje, sta se tja preselila še Bojan in Irena Debeljak. Z gospo Vido smo se dobro razumeli, imela nas je za svojo družino.
Njen sin Viktor, ki je z družino živel v Nemčiji, jo je obiskoval nekajkrat na leto. Z njim sta prihajala tudi otroka, ki se ju je gospa Vida še posebno razveselila. Prav tako jih je tudi sama večkrat obiskala za daljše obdobje. Kot njegov oče, je Viktor postal zdravnik. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je z družino preselil v Nemčijo, kjer sta imela z ženo vsak svojo ordinacijo. Viktor mlajši je umrl v 89. letu starosti (27. 4. 2025) v Donauwörthu, kjer je tudi pokopan. Njegova žena Guni ter otroka Kristjan in Alenka z družinama živijo v Nemčiji.
