Malice

Jedilnikov ni imela sestavljenih vnaprej. Malice so bile preproste in sestavljala jih je bolj iz dneva v dan, glede na živila, ki jih je dobila, in svojo domišljijo. V zadnjem obdobju njene zaposlitve ji je kak nasvet dala učiteljica gospodinjstva na blejski osnovni šoli Marjana Mušič. Malice so z leti postajale bolj raznolike, saj je bilo mogoče v trgovini dobiti vedno več različnih živil. Na začetku je bila omejena v glavnem zgolj na dobavo lokalnih kmetov.

Dvakrat tedensko je pripravljala mlečne malice. Največkrat sta bila to mlečni riž ali zdrob, ki so ga lahko posuli s kakavom ali naribano čokolado. Imeniten je bil puding, ki se ga je lahko polilo z ribezovim sirupom. Kadar je skuhala kakav, je zraven največkrat dodala rogljič ali kos bige.
Na 14 dni je kuhala joto ali krompirjevo juho ali kako drugo juho.
Na jedilniku so se včasih za popestritev znašle tudi hrenovke, ko jih je bilo v trgovini že možno dobiti pa še banane.
Za malico je bil tudi sendvič. Sestavljen je bil iz kosa kruha, rezine sira in dveh rezin salame. Prav drage si ni smela privoščiti, saj je bilo treba paziti na proračun, odmerjen za malice. Sendviču je dodala še skodelico ribezovega soka, ki so ga učenci imeli raje kot čaj.
Kos kruha za malico je bil lahko obložen:
– s sirčkom Zdenka, si ga je moral vsak namazati sam,
– z rezino trdega sira,
– z zaseko, včasih obogateno še z rezino paradižnika ali pa celo z majonezo, kar je nepredstavljivo za današnji čas.

Če kdo ni smel uživati kakega živila (npr. mleka), kar je bila redkost, mu je pripravila drugo malico. Spominja se, da so jih učenci radi jedli. Večkrat se je celo primerilo, da so prosili za repete. Malicali so v razredih. Hrano so prinesli na pladnjih in jo v razredih razdelili med učence. Za red je bil zadolžen dežurni učenec.

Kadar so bile proslave, npr. sprejem v pionirje, je pripravljala zakuske. Veliko peciva so za te priložnosti prispevali starši učencev. Kasneje so to prepovedali, zato so jih v šoli morali kupovati sami.