Na začetku 1. svetovne vojne je bilo od dvanajstih otrok Jerice (1866–1929) in Franca Šturma (1863–1939), posestnika iz Velike Čolnarske ulice 13 v Trnovem v Ljubljani, živih šest sinov (Franc, Ivan, Nejče, Tinko, Lojze in Peter) in štiri dekleta (Francka, Minka, Poldi in Ivanka).
Najstarejši hčerki, Francka in Minka, sta bili že zaročeni, Minka z Vinkom Kocijanom in Francka s Tonetom Škerjancem (roj. 1891), ki je bil leta 1912 vpoklican na služenje vojaščine v Pulj, kjer se je par 17. aprila 1915 tudi poročil. Šturmovi so imeli že tudi leto in pol starega vnuka, Franckinega in Tonetovega sina Albina, tako da je širša družina štela kar petnajst članov, od tega deset moških, a le pet primernih za vojsko. Oče Franc je bil že prestar, najmlajši fantje pa premladi, četrti sin, Tinko, je bil na primer ob začetku vojne star 13 let. Vseh pet starejših fantov je bilo vpoklicanih, prvi Tone, ki je pravzaprav kar ostal tam, kjer je bil že od 1912, torej pri mornarici v Pulju kot »infanterist rezerve pri Trdnjavskem brzojavnem oddelku« (njegova vojaščina je tako trajala skoraj sedem let). Drugi je bil vpoklican Franc, ki je marca 1916 v nemščini pisal staršem iz Rusije, najbrž kot ujetnik (gl. dopisnico 3 s fotografijo Franca z dvema neznanina osebama v ospredju, morda Rusoma). Nato sta prišla na vrsto Ivan in Jernej, ki sta bila marca 1917 skupaj v Judenburgu pri 17., kot je napisal Vinko Tonetu v Pulj (gl. dopisnico 2). Po pripovedovanju domačih je bil tudi Ivan pozneje zajet in odpeljan v Rusijo, kjer so trpeli zaradi strašnega mraza. Nejče (Jernej, v avstroogrskih dokumentih Bartholomäus, roj. 1899), ki je obiskoval C. kr. I. državno gimnazijo v Ljubljani (danes zgradba OŠ Prežihovega Voranca Ljubljana, gl. fotografijo), je bil vpoklican kot sedmošolec skupaj z večino sošolcev v šolskem letu 1916/1917. Tako je postal eden od mnogih »vojakov maturantov«, ki so jih vpoklicali v 7. ali 8. razredu gimnazije (nekatere pa celo v nižjih razredih) in se niso več vrnili k rednemu pouku, ampak so zrelostni izpit opravljali kot vojaki (gl. dopisnico 1 s fotografijo Jerneja na konju, napisano 9. oktobra 1918, torej v zadnjih dneh vojne). Kot zadnji je šel na »štelungo« Vinko sredi marca 1917 (gl. dopisnico 2). Šturmovi so imeli izredno srečo: vseh njihovih pet vojakov se je po koncu 1. svetovne vojne živih in zdravih vrnilo domov! V povojnem času pa so umrli starši in na porodu skupaj z otrokom hčerka Minka, v času 2. svetovne vojne pa še hudo bolna Poldi (mati pesnika Janeza Menarta in Jerice) in tik ob koncu v Dachavu oz. na poti iz taborišča Peter (roj. 1905), najmlajši od Šturmovih fantov.
