Gospa nas je obiskala naknadno v knjižnici in predala dva zapisa, ki ju (pretipkana) objavljamo. Z nami je delila tudi štiri razglednice mesta.
Poletje 1948, 2 meseca
Delo v Novi Gorici
Kakor vsako leto, tako so tudi letos odhajale brigade ena za drugo na delovne akcije. Ene v Beograd, druge na avtostrado Zagreb-Beograd, a nas je doletela ta sreča, da smo se odpravljali na pot v Novo Gorico.
Iz Murske Sobote bi morali odpotovati 30. jun., a smo bili prepozno obveščeni, zato nam je brigada pobegnila. Ker smo ostali sami, smo se vozili z osebnim vlakom in prišli v N. Gorico po polnoči.
Čuden vtis sem dobila že ponoči, ko smo vstopili v naš oddelek. Vedno sem mislila, da bomo v barakah, a zdaj naenkrat se znajdemo v nekem velikem poslopju. To poslopje je bilo stara opekarna, katero so zdaj popolnoma zasedle delovne brigade. Kamorkoli pogledaš, povsod sami brigadirji, sami tuji, a veseli, nasmejani obrazi. Že prvi dan sem spoznala, da ne bo lepo v naši brigadi, kajti osmo- in sedmošolci so se držali zelo ošabno. Razdelili so nas v štiri čete in sicer vse mešano. Bili smo zelo jezni, ker nismo imeli svoje čete. Kasneje, ko so še enkrat razporejali, pa smo si ustanovili svojo četo.
Trdna volja, ki smo jo imeli, je premagala vse težave, ki so bile prve dni v brigadi. Saj smo se zavedali, da gradimo Gorico za primorsko ljudstvo, ki je mnogo pretrpelo v NOB. Povsod, kamor pridemo, nas spremljajo veseli obrazi Primorcev.
Tito –Tito – je zavrelo med mladino
V zgodnjih jutranjih urah so odkorakale čete na delo. Seveda delo nam je šlo dovolj dobro od rok, čeprav je bila nedelja; ko pa smo imeli odmor, je komandir obvestil tretjo in našo četo naj se takoj zberemo in odkorakamo proti Solkanu. V svojih blatnih in strganih oblačilih smo odkorakali. Rečeno je bilo, da pride nekdo iz Beograda, toda kdo nam ni bilo znano. Hiteli smo, ker smo se bali, da bomo zamudili. Ko smo prišli na določeno mesto, smo zagledali množico ljudi, ki je napravila ob cesti špalir. Tako smo naredili tudi mi. Nestrpno smo čakali, kaj se bo zgodilo. Zagledamo najprej prihajati počasi en avto, potem še drugi in v tretjem smo zagledali našega ljubljenega maršala Tita. Takrat je zagrmelo med mladinci: Tito – Tito.
Sprejela ga je mala pionirka in mu poklonila šopek rož. Škoda, da ni niti spregovoril, ampak je takoj nadaljeval svojo pot.
Veselih obrazov smo odkorakali domov (v Frnažo) in pripovedovali svojim sobrigadirjem, kakšen je Tito.
