“Prekmurje je za mene moja prva domovina, prekmurščina je pravzaprav moj prvi jezik, slovenščina je že drugi, hrvaščina danes je tretji.”
— Branko Šömen, oddaja Intervju (27. 12. 2015), RTV Slovenija, arhiv RTV 365; navedek po prepisu oddaje.
Jubilej, knjiga, dediščina
Branko Šömen sodi med markantne osebnosti slovenske kulture druge polovice 20. stoletja in začetka 21. stoletja. Je pesnik, pisatelj, scenarist, publicist, filmski kritik, novinar, prevajalec, urednik, poznavalec prostozidarstva in avtor z izjemno razvejanim ustvarjalnim opusom. Njegovo delo ni omejeno na eno samo zvrst ali en sam kulturni prostor: povezuje Prekmurje, Ljubljano, Zagreb, srednjo Evropo, filmski svet in širši mednarodni prostor.
Za domoznanski prostor Pomurja je Branko Šömen pomemben kot avtor, ki je prekmursko izkušnjo prenesel v slovensko književnost, film, publicistiko in širši srednjeevropski kulturni prostor. Njegova dela, osebni arhiv in podarjeni knjižni fond so danes del kulturnega spomina, ki ga hrani Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota.
V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota ima predstavitev njegovega življenja in dela posebno težo. Brankova soba v prvem nadstropju knjižnice je poimenovana po njem in hrani izbor njegovih več tisoč podarjenih knjig, večinoma v tujih jezikih. Med gradivom so tudi vinilne plošče, avtorske publikacije in druge posebnosti. Tematski sklopi, kot so Češka kavarna, Let mrtve ptice, Neobdelan modrostni kamen, Od holokavsta do Hollywooda in Varšavska jesen, razkrivajo svetove, ki so ga ustvarjalno zaznamovali: srednjeevropski prostor, film, prostozidarstvo, zgodovinski spomin, poljska in češka kultura. Po podatkih Branka Šömna je pred odhodom v Združene države Amerike Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota podaril 10.000 knjig. Knjižnica ob tem hrani tudi njegovo osebno arhivsko gradivo: rokopise, tipkopise, članke in drugo dokumentacijo.
Besedilo je nastalo ob razstavi, pripravljeni ob 90-letnici rojstva Branka Šömna, in ob izidu pesniške knjige Testament: devetdeset pesmi, predstavljene 9. aprila 2026 v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota. Pri pripravi besedila so bili upoštevani tudi podatki, ki jih je posredoval in pregledal Branko Šömen.
Prekmurje, mladost, satira
Branko Šömen se je rodil 1. aprila 1936 v Mariboru; po avtorjevem pojasnilu se je rojstvo zgodilo med potjo staršev iz Marenberga proti Murski Soboti. Tam je bil le nekaj dni. Otroštvo in zgodnja mladost sta ga nato neločljivo povezala z Mursko Soboto in Prekmurjem. Pokrajina mu ni pomenila zgolj kraja izvora, temveč temeljni izkustveni in duhovni prostor: ravnico, večjezičnost, obrobje, bližino meje, občutek zgodovine in spomina. Mladost v času vojne in povojnih premen je v njem zgodaj izostrila občutljivost za jezik, oblast, pripadnost in človekovo ranljivost.
Gimnazijo je začel v Murski Soboti, končal pa jo je v Ljubljani leta 1956. Nato se je vpisal na študij svetovne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti. Že v študentskih letih je posegel v javni prostor s satiro, ki je ni razumel kot zabavne obrobnosti, temveč kot obliko resnega družbenega premisleka. Sodelovanje pri satiričnem listu Bruc je leta 1963 privedlo do obsodbe in zapora zaradi domnevne protidržavne propagande. Ta izkušnja je ostala trajno vpisana v njegovo pisavo: v ironiji, odporu do ideološkega jezika in občutku za svobodo besede.
Pozneje je delal pri Mladini in na Radiu Ljubljana, kjer se je začela njegova dolga novinarska, uredniška in kulturna pot.
Pesnik in pripovednik panonskega roba
V slovensko književnost je Branko Šömen vstopil kot pesnik, vendar že od začetka ni bil avtor ene same zvrsti. Njegove zgodnje zbirke Lipov bog (Murska Sobota, 1971), Razpadanje (Ljubljana, 1973), Prekmurski rokopis (Murska Sobota, 1976) in Tujina (Ljubljana, 1978) sodijo med pomembne pesniške postaje panonsko zaznamovane moderne slovenske lirike. V njih se stikajo ravninska melanholija, eksistencialna tesnoba, družbeni nemir in poseben zvočni spomin prekmurskega prostora.
V prozi je ustvaril dela, ki sodijo med osrednje pripovedne upodobitve prekmurske izkušnje v slovenski književnosti druge polovice 20. stoletja. Med v laseh (Ljubljana, 1978), Panonsko morje (Ljubljana, 1981) in Hoja po vodi (Ljubljana, 1990) tvorijo jedro njegovega avtobiografsko obarvanega prekmurskega triptiha. K temu loku sodijo še Past za metulje (Ljubljana, 1983), Koncert za samoto (Ljubljana, 1986), Vzporedno nebo (Ljubljana, 1990), Tišina za oči (Ljubljana, 2020), Molitev za Jasenovac (Ljubljana, 2023) in Človek, ki ga ni (Ljubljana, 2025).
Šömen zato ni le regionalni avtor, temveč sodobnik svojega časa: pisatelj, ki je znal iz lokalne, prekmurske izkušnje ustvariti literaturo širšega zgodovinskega, etičnega in evropskega pomena.
Film, radio, Ekran, popevka
Branko Šömen je eden tistih slovenskih ustvarjalcev, pri katerih se književnost naravno preliva v film, radio in glasbo. Na Radiu Ljubljana je urejal filmske oddaje, v Ljubljani je bil odgovorni urednik filmskega mesečnika Ekran, pozneje pa dopisnik za kulturo iz Zagreba. Kot filmski kritik je sodeloval na številnih mednarodnih festivalih; v Karlovih Varih in Krakovu je bil član mednarodne žirije, leta 2009 pa predsednik žirije na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.
Kot scenarist ali soavtor je trajno navzoč v filmski zgodovini z deli, kot so Poslednja postaja (1971), Let mrtve ptice (1973), Bele trave (1976), Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica (1982), Veselo gostivanje (1984) in Pesnikov portret z dvojnikom (2003). Za scenarij filma Let mrtve ptice je leta 1974 na Puljskem filmskem festivalu prejel zlato areno za najboljši scenarij.
Pisanje za glasbo je drugo pomembno področje njegovega javnega delovanja. Na Slovenski popevki je prejel šest nagrad za najboljše besedilo, leta 1978 pa v Opatiji zlato kamelijo za besedilo popevke Človek, ki ga ni. Besedila je pisal tudi za izvajalke, kot so Neca Falk, Elda Viler in Majda Sepe.
Zagreb, Los Angeles, srednjeevropski razpon
Od leta 1986 Branko Šömen živi v Zagrebu. Med letoma 1988 in 1999 je predaval filmski praktikum na Akademiji dramske umjetnosti Sveučilišta u Zagrebu (Akademiji dramskih umetnosti Univerze v Zagrebu), s čimer je svoje delo razširil v širši južnoslovanski in srednjeevropski kulturni prostor. Njegov življenjski in ustvarjalni lok je zato hkrati prekmurski, slovenski, hrvaški in srednjeevropski.
Temu loku pripadajo knjige o Václavu Havlu ter poznejše publicistične knjige o prostozidarstvu, ki pričajo o njegovem zanimanju za idejno zgodovino, politično etiko in duhovno simboliko. Od leta 1986 do 2006 je redno spremljal podelitve oskarjev Ameriške filmske akademije v Los Angelesu in o njih poročal za jugoslovanske in slovenske medije. Med letoma 2005 in 2010 je v Los Angelesu tudi živel, njegova soproga pa je tam delovala kot kulturna atašeja pri Generalnem konzulatu Republike Hrvaške.
V tem času je razvijal tudi scenaristične projekte, povezane z Brankom Lustigom, hrvaško-ameriškim filmskim producentom, preživelim taboriščnikom in dobitnikom oskarjev za filma Schindlerjev seznam in Gladiator. Ta mednarodna razpetost ni bila odmik od domačega sveta, temveč njegova razširitev: Prekmurje je v Šömnovem opusu ostalo izhodišče, svet pa njegovo razprto obzorje.
Pisava in film skozi desetletja
Šömnov opus sega od poezije, romana in mladinske proze do humoreske, kratke proze, publicistike in scenaristike. Njegova dela so bila prevajana v hrvaščino, poljščino in češčino; sam je prevajal iz angleščine, poljščine in češčine. Ob knjigah je ustvarjal tudi za film, radio in popevko.







