Bela Krajina, domovina brez in belega lanenega platna, je ohranila najstarejše prvine slovenskega ljudskega izročila. Poznana so še številna obredja, na primer Metliško, Jurjevanje in druga, ki so ostanki poganskih obredov.
S pokristjanjevanjem so obredja izgubila svoj prvotni smisel in se spremenila v plese, ki jih plešejo ob praznikih ali skupnem delu. Tu se je še ohranil ples v kolu, krogu, ki je v Belo Krajino prišel z Uskoki. Ti so se tu naselili kot obrambni zid pred navalom Turkov, njihovi potomci pa so te plese ohranili do današnjih dni. Precej kasneje, šele v prejšnjem stoletju, se tu pojavijo parni plesi. V Beli Krajini dekleta pogosto plešejo sama, »Aj, zelena je vsa gora« in »Čičke« sta dva od dekliških plesov, »Lepa Anka« je ples, pri katerem so se mladi družili, se spoznavali med sabo, neredko pa je ob tem plesu tudi vzklila kakšna nova ljubezen. »Kopinja«, »Kopriva« in »Carska kasa« so parni plesi, nekakšne belokranjske variante »Zibenšrita«, ki je v prejšnjem stoletju v Belo Krajino prišel s Štajerske. Kolo »Fruške, jabuke, slive« ima podoben namen kot »Lepa Anka«, ponekod pa so z njim tudi »kačo zvijali« in »vreče šivali« — kar je ostanek starodavnega spomladanskega obredja. Radi so se zavrteli tudi po štirje skupaj in oblikovali »Zvezde«. Belokranjski plesi so med najstarejšimi pri nas, kar se vidi v najenostavnejših plesnih korakih.
