Aškerčeva ulica v Novem mestu se od leta 1993 imenuje po slovenskem pesniku, prevajalcu in uredniku Antonu Aškercu. Potek: drugi pravokotni krak od ulice Košenice. Prej del ulice Košenice. Obsega 17 hišnih številk.
Anton Aškerc je bil rojen 9. januarja 1856 v Globokem ali Senožetah pri Rimskih Toplicah v revni kmečki družini. S tetino denarno pomočjo je obiskoval gimnazijo v Celju, nato pa vstopil v mariborsko semenišče in leta 1881 postal duhovnik. Kot kaplan je služboval po odročnih štajerskih krajih Podsreda, Vitanje, Šmarje pri Jelšah, Mozirje in drugje. A ker pravega nagnjenja za duhovniški poklic ni čutil, je postajal vedno boj utesnjen in nesproščen. Leta 1898 se je predčasno upokojil in dobil službo mestnega arhivarja v Ljubljani, ki jo je opravljal vse do smrti. Bil je razgledan in napreden svetovljan, ki je vse življenje tudi veliko potoval.
Svojo prvo pesem (Trije popotniki) je objavil leta 1880 v Zvonu pod psevdonimom Gorazd. Nato je postal glavni pesnik in nekaj časa tudi urednik lista Ljubljanski Zvon. Že za časa življenja je veljal za največjega slovenskega epskega pesnika, mojstra balade in romance. S svojimi narodnostnimi in socialnimi idejami je imel sprva velik vpliv na svobodomiselno mladino, tudi na Cankarja, medtem ko je po drugi strani doživljal ostro kritiko Antona Mahniča, saj je prihajal v nasprotje s katoliškim verovanjem in cerkvenim redom. V svojih pesmih je izražal globoko narodno zavest, ostro prikazoval socialno vprašanje in se seznanjal z vzhodnimi verstvi.
Izdal je več pesniških zbirk in pesnitev: Balade in romance (1890), Lirske in epske poezije (1896), Zlatorog (1904), Primož Trubar (1905) in druge. Pisal je tudi potopise (Dva izleta na Rusko), članke, kritike in polemike ter prevajal zlasti rusko poezijo. Snov za balade in romance je jemal iz naše zgodovine, religije, ljudskega izročila in vsakdanjega življenja, blizu mu je bila zlasti socialna tematika. Med najbolj znanimi Aškerčevimi pesmimi so: Slovenska legenda, Mi vstajamo, Mejnik, Godčeva balada, Zimska romanca, Čaša nesmrtnosti, cikla Stara pravda, Iz pesmarice neznanega siromaka …
Anton Aškerc velja za najbolj tipičnega pesnika slovenskega realizma z močno poudarjeno vero v človekov razum, svobodo in neodvisnost tako posameznika kot naroda.
V Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto, v Posebnih zbirkah Boga Komelja, hranimo delček njegove rokopisne zapuščine.
Umrl je 10. junija 1912 v Ljubljani.
Svojo prvo pesem (Trije popotniki) je objavil leta 1880 v Zvonu pod psevdonimom Gorazd. Nato je postal glavni pesnik in nekaj časa tudi urednik lista Ljubljanski Zvon. Že za časa življenja je veljal za največjega slovenskega epskega pesnika, mojstra balade in romance. S svojimi narodnostnimi in socialnimi idejami je imel sprva velik vpliv na svobodomiselno mladino, tudi na Cankarja, medtem ko je po drugi strani doživljal ostro kritiko Antona Mahniča, saj je prihajal v nasprotje s katoliškim verovanjem in cerkvenim redom. V svojih pesmih je izražal globoko narodno zavest, ostro prikazoval socialno vprašanje in se seznanjal z vzhodnimi verstvi.
Izdal je več pesniških zbirk in pesnitev: Balade in romance (1890), Lirske in epske poezije (1896), Zlatorog (1904), Primož Trubar (1905) in druge. Pisal je tudi potopise (Dva izleta na Rusko), članke, kritike in polemike ter prevajal zlasti rusko poezijo. Snov za balade in romance je jemal iz naše zgodovine, religije, ljudskega izročila in vsakdanjega življenja, blizu mu je bila zlasti socialna tematika. Med najbolj znanimi Aškerčevimi pesmimi so: Slovenska legenda, Mi vstajamo, Mejnik, Godčeva balada, Zimska romanca, Čaša nesmrtnosti, cikla Stara pravda, Iz pesmarice neznanega siromaka …
Anton Aškerc velja za najbolj tipičnega pesnika slovenskega realizma z močno poudarjeno vero v človekov razum, svobodo in neodvisnost tako posameznika kot naroda.
V Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto, v Posebnih zbirkah Boga Komelja, hranimo delček njegove rokopisne zapuščine.
Umrl je 10. junija 1912 v Ljubljani.
