110. letnica rojstva Mirana Jarca (1900-1942)
»A neko uro se je prebudila
Beseda, sproščevalka čudotvorna,
ki sta vihar in ogenj ji pokorna,
in vsega me do dna je presvetlila.«
(O pesmi, Novembrske pesmi, 1936)
Tako se glasijo besede – verzi pesnika, pisatelja, dramatika, esejista, literarnega kritika in prevajalca Mirana Jarca, čigar 110. obletnico rojstva obeležujemo letos. Vse svoje žal prekratko življenje je bil zavezan čudežni moči Besede, ki ne le očišča in odrešuje, temveč spreminja svet – praviloma na bolje … Njegov »besedni prispevek« k boljšemu svetu pa še dandanes ostaja nekje na robu prepoznavnosti, premalo razumljen in upoštevan, zdi se, da je za korenit vpogled v njegovo ustvarjalnost že prepozno.
Miran Jarc je bil najprej, v 20. letih prejšnjega stoletja, izrazito ekspresionističen pesnik, v svojih pesmih je izpovedoval človekovo nemoč in grozo ob soočenju s kozmičnimi skrivnostmi, slutnjo katastrofe človeštva (zbirka Človek in noč), v dramskih besedilih in prozi je obravnaval usodo človeka 20. stoletja, upodabljal življenje malomeščanstva in izobražencev, zmedenost svoje generacije (dramski fragment Vergerij, roman Novo mesto). V 30. letih 20. stoletja se je postopoma preusmeril v t. i. novo stvarnost in pesnil predvsem o socialnih vprašanjih (zbirka Novembrske pesmi), tik pred drugo svetovno vojno pa se je vrnil nazaj – h književnosti med slovensko moderno in ekspresionizmom (zbirka Lirika).
Beseda, sproščevalka čudotvorna,
ki sta vihar in ogenj ji pokorna,
in vsega me do dna je presvetlila.«
(O pesmi, Novembrske pesmi, 1936)
Tako se glasijo besede – verzi pesnika, pisatelja, dramatika, esejista, literarnega kritika in prevajalca Mirana Jarca, čigar 110. obletnico rojstva obeležujemo letos. Vse svoje žal prekratko življenje je bil zavezan čudežni moči Besede, ki ne le očišča in odrešuje, temveč spreminja svet – praviloma na bolje … Njegov »besedni prispevek« k boljšemu svetu pa še dandanes ostaja nekje na robu prepoznavnosti, premalo razumljen in upoštevan, zdi se, da je za korenit vpogled v njegovo ustvarjalnost že prepozno.
Miran Jarc je bil najprej, v 20. letih prejšnjega stoletja, izrazito ekspresionističen pesnik, v svojih pesmih je izpovedoval človekovo nemoč in grozo ob soočenju s kozmičnimi skrivnostmi, slutnjo katastrofe človeštva (zbirka Človek in noč), v dramskih besedilih in prozi je obravnaval usodo človeka 20. stoletja, upodabljal življenje malomeščanstva in izobražencev, zmedenost svoje generacije (dramski fragment Vergerij, roman Novo mesto). V 30. letih 20. stoletja se je postopoma preusmeril v t. i. novo stvarnost in pesnil predvsem o socialnih vprašanjih (zbirka Novembrske pesmi), tik pred drugo svetovno vojno pa se je vrnil nazaj – h književnosti med slovensko moderno in ekspresionizmom (zbirka Lirika).
