Po letu 1916 je postala preskrba tako motena, da tudi minimalnih količin, določenih z nakaznicami, preprosto ni bilo mogoče dobiti. Majdičev (slovenski) mlin se je zaradi pomanjkanja surovin ustavil, tako da je zadnji dve leti vojne glavno breme mestne preskrbe z moko padlo na nemški Mestni mlin.
Mlin je s tem dobil monopol nad preskrbo in seveda tudi cenami, ki so rasle in še bolj oteževale nakup živil na prostem trgu. Cene živil na prostem trgu je dvigovala tudi množica beguncev iz okupiranih delov monarhije. Samo v mestu jih je bilo avgusta leta 1917 skoraj 1000 in ker so pristajali na vsako ceno živil, so s tem povzročili še večje pomanjkanje. Cene osnovnih živil so se do konca vojne povzpele za 18-krat. Leta 1918, neposredno pred koncem vojne, se je dovoljena količina moke na prebivalca zmanjšala celo na 75 dkg tedensko. Prehrana je bila omejena tudi v gostilnah, saj so gostilničarji dobili le toliko moke, kolikor odrezkov so predložili od gostov. V tem smislu je bil ilustrativen oglas v časopisu, ki poziva goste na ogled lepot Celja, vendar jih v drobnem tisku spodaj opozarja, da morajo hrano prinesti s seboj. V mestnih prodajalnah je prihajalo tudi do diskriminacij prebivalcev okoliške občine; nekateri peki jim niso hoteli dajati niti kruha na karte, čeprav ga je bilo v prodajalni še dovolj.
V začetku januarja 1919 je slovenski mestni časopis Nova doba poročal ovelikih vrstah pred dvema celjskima trgovinama. Peki so se pritoževalizaradi neredne dobave moke in kvasa. Pomanjkanje je deloma blažil uvozpšenice, ječmena, rži, ovsa in koruze iz žitorodnih delov nove domovine(Kraljevine SHS), v letu 1918 predvsem iz Hrvaške in leto kasneje izVojvodine. Preko Trsta in Reke je prihajala tudi moka iz Amerike.Preskrba z žiti se je normalizirala šele po žetvi leta 1919 in tudi vCelju so se začele razmere počasi umirjati. Preskrba z osnovnimiživili, tudi s kruhom in moko, se je izboljšala, narasle pa so cene, kiso jih dobro izkoristili različni prekupčevalci in špekulanti. Novadoba je v letu 1921 večkrat zapisala, da je Celje najdražje mesto vSloveniji.
V začetku januarja 1919 je slovenski mestni časopis Nova doba poročal ovelikih vrstah pred dvema celjskima trgovinama. Peki so se pritoževalizaradi neredne dobave moke in kvasa. Pomanjkanje je deloma blažil uvozpšenice, ječmena, rži, ovsa in koruze iz žitorodnih delov nove domovine(Kraljevine SHS), v letu 1918 predvsem iz Hrvaške in leto kasneje izVojvodine. Preko Trsta in Reke je prihajala tudi moka iz Amerike.Preskrba z žiti se je normalizirala šele po žetvi leta 1919 in tudi vCelju so se začele razmere počasi umirjati. Preskrba z osnovnimiživili, tudi s kruhom in moko, se je izboljšala, narasle pa so cene, kiso jih dobro izkoristili različni prekupčevalci in špekulanti. Novadoba je v letu 1921 večkrat zapisala, da je Celje najdražje mesto vSloveniji.
—
Vir: Tatjana Kač, Od pšenice do kruha, Mlinarstvo in pekarstvo v Celju od začetka 18. stoletja do druge svetovne vojne, Osrednja knjižnica Celje, Celje 2004.
Vir: Tatjana Kač, Od pšenice do kruha, Mlinarstvo in pekarstvo v Celju od začetka 18. stoletja do druge svetovne vojne, Osrednja knjižnica Celje, Celje 2004.
