Prvi obiskovalci v Kamniško-Savinjskih Alpah so bili domači vodniki, nosači, divji lovci, drvarji in planšarji. Pravi razvoj vodništva v Grintovcih se je začel v drugi polovici 19. stoletja.
Prvi se je na Grintovec leta 1759 povzpel naravoslovec Giovanni Antonio Scopoli, nedvomno pa med gorniki v Kamniško-Savinjskih Alpah častno mesto pripada dr. Johannesu Frischaufu. Prav dr. Frischauf je začel za pot v gore uporabljati vodnike in nosače. Jernej Veršnik je bil Frischaufov prvi znani vodnik z Jezerskega, medtem ko mu je na vrh Kočne pomagal Mavc iz Kokre. Iz Zgornje savinjske doline je bil kot vodnik znan Matevž Matijevec iz Luč, ki je vodil predvsem na Ojstrico, poznal pa je tudi Mrzlo goro, Olševo in Raduho. V dolini Kamniške Bistrice je bil kot vodnik znan Matija Uršič. Očetovo pot je nadaljeval Valentin Uršič, ki je leta 1879 vodil dr. Janka Serneca na Skuto čez Gamsov skret. Znana vodniška družina je bila tudi družina Piskernik iz Logarske doline. Janez Piskernik je bil prvi, ki je se je v Kamniško-Savinjskih Alpah ukvarjal s kmečkim turizmom. Fran Kocbek je z njim leta 1893 opravil turo z Jezerskega sedla po grebenu na Križ. Janez Piskernik je vodil tudi iz Robanovega in Matkovega kota ter pomagal pri gradnji prvih koč v Kamniško-Savinjskih Alpah.
Dr. Johannes Frischauf je leta 1868 prvič obiskal slovenske Alpe, v letih od 1874 do 1878 pa je sistematično raziskal in obširno opisal Kamniško-Savinjske Alpe. Leta 1877 je napisal knjigo Die Sannthaler Alpen, Savinjske Alpe, ki je prva monografija gorovja. V njej je opisal prve pristope na vrhove in gradnjo poti ter planinskih koč, za kar si je zelo prizadeval in je tudi prispeval lastna sredstva. Leta 1876 je dal postaviti tri planinske koče: na Korošici za pohod na Ojstrico in Planjavo, na Okrešlju za pohod na Mrzlo goro, Rinke, Skuto in Grintovec ter za prehode v dolino Kamniške Bistrice in na Suhadolnikovi planini pod Kokrskim sedlom za pohode na Kočno in Grintovec ter za prehode v dolino Kokre ali v Kamniško Bistrico. Poleg tega je dal popraviti ali na novo zgraditi poti na Grintovec in Skuto ter pot pod slapom Rinko na Okrešelj. Po izidu monografije je nato Frischauf obiskal le še Brano, Škaf in se čez Savinjsko sedlo podal na Jezersko, nato pa Kamniško-Savinjskih Alp ni več obiskal do leta 1892. Po Frischaufu se imenuje dom na Okrešlju.
Pred letom 1893 je bila celjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva precej neaktivna. Ko pa sta bila leta 1893 ustanovljeno Slovensko planinsko društvo in nato še savinjska podružnica v Gornjem Gradu, je v Kamniško-Savinjskih Alpah kmalu prišlo do nemško-avstrijsko-slovenskega rivalstva. Savinjsko podružnico Slovenskega planinskega društva je v Mozirju ustanovil Fran Kocbek, ki se je uspešno bojeval proti poseganju tujcev po slovenskih gorah. Nadziral je gradnjo poti in koč, markiral dostope in postavljal slovenske napise ter kažipote. Rivalstvo med savinjsko podružnico Slovenskega planinskega društva in Nemško-avstrijskim planinskim društvom je pripomoglo k temu, da so slednji leta 1894 povečali kočo na Korošici, leta 1896 pa še kočo na Okrešlju. Leta 1894 je Kocbek skupaj z Miho Kosom napisal prvi slovenski vodnik po gorah, Vodnik za Savinjske planine. Po Franu Kocbeku je poimenovan dom na Korošici, ki ga je savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva slovesno odprla 16. avgusta 1894.
Pred prvo svetovno vojno je bila v Kamniško-Savinjskih Alpah zelo živahna dejavnost češke podružnice Slovenskega planinskega društva, ki je bila ustanovljena leta 1897 v Pragi; med ustanovitelji so bili tudi dr. Karel Chodounský, dr. Bohuslav Franta, Leopold Mareš, dr. Vladimir Růžička, dr. Viktor Dvorský in Jiři Čermák. Območno se je njeno delovanje omejevalo predvsem na Ravne nad Jezerskim, kjer so leta 1900 postavili Češko kočo. V naslednjih letih so bile nadelane poti na Kočno in Grintovec, na Mlinarsko sedlo in Savinjsko sedlo, urejena je bila povezava skozi Mrzli dol k Turskemu žlebu in na druge vrhove okrog Jezerskega.
Čas pred prvo svetovno vojno razvoju slovenskega alpinizma ni bil najbolj naklonjen. Družba Dren, ki je organizacijsko delovala izven Slovenskega planinskega društva, je imela velik pomen za razvoj slovenskega planinstva in tudi alpinizma. Začela se je z Bogumilom Brinškom in ni bila zaključena; poleg Brinška so jo sestavljali še Rudolf Badjura, Josip in Pavel Kunaver, Josip Cerk, Ivan Kovač, Ivan Michler, Ivan Tavčar, Srečko Vizjak in nekateri drugi. Idejno vodilo drenovcv je bilo osvojiti slovenske gore pred nemškimi alpinisti, s čimer so skušali preprečiti ponemčevanje imen slovenskih gora, in plezati brez gorskih vodnikov, kot je bila navada do tedaj. Leta 1911 so drenovci samostojno brez vodnika v navezi Kunaver – Michler – Kovač preplezali Slovensko smer v smeri Berginčevega vzpona. Fotografi iz vrst drenovcev kot so bili Bogumil Brinšek, Josip Kunaver in Ivan Tavčar so za časa svojega delovanja zapustili dragoceno fotografsko zapuščino, Pavel Kunaver in Rudolf Badjura pa dragocene pisane spomine. Vrh svojega delovanja so dosegli leta 1911, ko so se pozimi povzpeli na Kompotelo s strme vzhodne smeri in poleti prečili Zeleniške špice. Zadnjikrat so se drenovci sestali za božič leta 1913 na Veliki planini. Leta 1914 je na srbski fronti padel Bogumil Brinšek in družba Dren se ja razpustila.
V Kamniško-Savinjskih Alpah se je močan razmah alpinizma pričel po prvi svetovni vojni in zanj je bil zaslužen Turistovski klub Skala, ustanovljen leta 1921. Savinjska podružnica je bila ustanovljena leta 1931 v Lučah.
Med prvo in drugo svetovno vojno je bila pomembna dejavnost bratov Frana in Josipa Tominška: Fran Tominšek je bil predsednik Slovenskega planinskega društva v letih od 1908 do 1931, Josip Tominšek pa je bil v letih od 1908 do 1941 urednik Planinskega vestnika. V tem času se je Slovensko planinsko društvo lotilo predelav in dozidav koče na Veliki planini, Cojzove koče na Kokrškem sedlu in koče na Kamniškem sedlu, postavilo je Tillerjevo kočo v Logarski dolini, Kočo na Smrekovcu in druge.
Po drugi svetovni vojni, z ustanovitvijo Slovenske planinske zveze, je bil tudi za Kamniško-Savinjske Alpe značilen bolj množičen razmah planinstva.
Mag. Barbara Kalan
Literatura:
Peter Ficko: Kamniške in Savinjske Alpe: planinski vodnik. Planinska zveza Slovenije, Ljubljana 1993.
Andrej Stritar: Kamniško-Savinjske Alpe. Sidarta, Ljubljana 2003.
Tone Strojin: Zgodovina slovenskega planinstva: Slovenska planinska organizacija SPD – PZS: 1893–1948–2003. Didakta, Radovljica 2009.
Dr. Johannes Frischauf je leta 1868 prvič obiskal slovenske Alpe, v letih od 1874 do 1878 pa je sistematično raziskal in obširno opisal Kamniško-Savinjske Alpe. Leta 1877 je napisal knjigo Die Sannthaler Alpen, Savinjske Alpe, ki je prva monografija gorovja. V njej je opisal prve pristope na vrhove in gradnjo poti ter planinskih koč, za kar si je zelo prizadeval in je tudi prispeval lastna sredstva. Leta 1876 je dal postaviti tri planinske koče: na Korošici za pohod na Ojstrico in Planjavo, na Okrešlju za pohod na Mrzlo goro, Rinke, Skuto in Grintovec ter za prehode v dolino Kamniške Bistrice in na Suhadolnikovi planini pod Kokrskim sedlom za pohode na Kočno in Grintovec ter za prehode v dolino Kokre ali v Kamniško Bistrico. Poleg tega je dal popraviti ali na novo zgraditi poti na Grintovec in Skuto ter pot pod slapom Rinko na Okrešelj. Po izidu monografije je nato Frischauf obiskal le še Brano, Škaf in se čez Savinjsko sedlo podal na Jezersko, nato pa Kamniško-Savinjskih Alp ni več obiskal do leta 1892. Po Frischaufu se imenuje dom na Okrešlju.
Pred letom 1893 je bila celjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva precej neaktivna. Ko pa sta bila leta 1893 ustanovljeno Slovensko planinsko društvo in nato še savinjska podružnica v Gornjem Gradu, je v Kamniško-Savinjskih Alpah kmalu prišlo do nemško-avstrijsko-slovenskega rivalstva. Savinjsko podružnico Slovenskega planinskega društva je v Mozirju ustanovil Fran Kocbek, ki se je uspešno bojeval proti poseganju tujcev po slovenskih gorah. Nadziral je gradnjo poti in koč, markiral dostope in postavljal slovenske napise ter kažipote. Rivalstvo med savinjsko podružnico Slovenskega planinskega društva in Nemško-avstrijskim planinskim društvom je pripomoglo k temu, da so slednji leta 1894 povečali kočo na Korošici, leta 1896 pa še kočo na Okrešlju. Leta 1894 je Kocbek skupaj z Miho Kosom napisal prvi slovenski vodnik po gorah, Vodnik za Savinjske planine. Po Franu Kocbeku je poimenovan dom na Korošici, ki ga je savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva slovesno odprla 16. avgusta 1894.
Pred prvo svetovno vojno je bila v Kamniško-Savinjskih Alpah zelo živahna dejavnost češke podružnice Slovenskega planinskega društva, ki je bila ustanovljena leta 1897 v Pragi; med ustanovitelji so bili tudi dr. Karel Chodounský, dr. Bohuslav Franta, Leopold Mareš, dr. Vladimir Růžička, dr. Viktor Dvorský in Jiři Čermák. Območno se je njeno delovanje omejevalo predvsem na Ravne nad Jezerskim, kjer so leta 1900 postavili Češko kočo. V naslednjih letih so bile nadelane poti na Kočno in Grintovec, na Mlinarsko sedlo in Savinjsko sedlo, urejena je bila povezava skozi Mrzli dol k Turskemu žlebu in na druge vrhove okrog Jezerskega.
Čas pred prvo svetovno vojno razvoju slovenskega alpinizma ni bil najbolj naklonjen. Družba Dren, ki je organizacijsko delovala izven Slovenskega planinskega društva, je imela velik pomen za razvoj slovenskega planinstva in tudi alpinizma. Začela se je z Bogumilom Brinškom in ni bila zaključena; poleg Brinška so jo sestavljali še Rudolf Badjura, Josip in Pavel Kunaver, Josip Cerk, Ivan Kovač, Ivan Michler, Ivan Tavčar, Srečko Vizjak in nekateri drugi. Idejno vodilo drenovcv je bilo osvojiti slovenske gore pred nemškimi alpinisti, s čimer so skušali preprečiti ponemčevanje imen slovenskih gora, in plezati brez gorskih vodnikov, kot je bila navada do tedaj. Leta 1911 so drenovci samostojno brez vodnika v navezi Kunaver – Michler – Kovač preplezali Slovensko smer v smeri Berginčevega vzpona. Fotografi iz vrst drenovcev kot so bili Bogumil Brinšek, Josip Kunaver in Ivan Tavčar so za časa svojega delovanja zapustili dragoceno fotografsko zapuščino, Pavel Kunaver in Rudolf Badjura pa dragocene pisane spomine. Vrh svojega delovanja so dosegli leta 1911, ko so se pozimi povzpeli na Kompotelo s strme vzhodne smeri in poleti prečili Zeleniške špice. Zadnjikrat so se drenovci sestali za božič leta 1913 na Veliki planini. Leta 1914 je na srbski fronti padel Bogumil Brinšek in družba Dren se ja razpustila.
V Kamniško-Savinjskih Alpah se je močan razmah alpinizma pričel po prvi svetovni vojni in zanj je bil zaslužen Turistovski klub Skala, ustanovljen leta 1921. Savinjska podružnica je bila ustanovljena leta 1931 v Lučah.
Med prvo in drugo svetovno vojno je bila pomembna dejavnost bratov Frana in Josipa Tominška: Fran Tominšek je bil predsednik Slovenskega planinskega društva v letih od 1908 do 1931, Josip Tominšek pa je bil v letih od 1908 do 1941 urednik Planinskega vestnika. V tem času se je Slovensko planinsko društvo lotilo predelav in dozidav koče na Veliki planini, Cojzove koče na Kokrškem sedlu in koče na Kamniškem sedlu, postavilo je Tillerjevo kočo v Logarski dolini, Kočo na Smrekovcu in druge.
Po drugi svetovni vojni, z ustanovitvijo Slovenske planinske zveze, je bil tudi za Kamniško-Savinjske Alpe značilen bolj množičen razmah planinstva.
Mag. Barbara Kalan
Literatura:
Peter Ficko: Kamniške in Savinjske Alpe: planinski vodnik. Planinska zveza Slovenije, Ljubljana 1993.
Andrej Stritar: Kamniško-Savinjske Alpe. Sidarta, Ljubljana 2003.
Tone Strojin: Zgodovina slovenskega planinstva: Slovenska planinska organizacija SPD – PZS: 1893–1948–2003. Didakta, Radovljica 2009.
