Avtor tretjeuvrščene zgodbe je Janez Faletič iz Žirovnice.
Rosno mladi ne razmišljamo o vtisih in dogodkih, ki jih bomo odnesli s seboj v prihodnost. O prihodnosti pravzaprav sploh ne razmišljamo.
V kasnejših in poznih letih pa se v spominu ohranjajo in ponavljajo posamezni prebliski in slike, za katere niti nismo več prepričani, od kod in od kdaj so, ali si jih celo ne izmišljujemo. Tako imam tudi sam v spominu kar nekaj zgodb in dogodkov, ki jih rad povem, poslušalci pa z veseljem slišijo.
Vsakokrat, ko sem pešačil ali kolesaril po Deželi, me je vedno znova prevzelo križišče Cesarske ceste z odcepi v Vrbo, Studenčice in Doslovče, kjer je bilo postavljeno neko znamenje. Res je od tam izjemen in enkraten pogled na venec gora, ki obkroža gornjo Gorenjsko. Nekaj me je v podzavesti ali notranjosti tiščalo. Ne neprijetno, ampak kot da mi nekaj manjka in moram najti.
Spomnil sem se, da sem tod mimo večkrat šel s staro mamo, ko sva se vračala od Novakovih v Smokuču, kjer je gospodaril njen polbrat po očetu. Star sem bil kakšnih pet let. Vedno mi je, potem ko je zmolila in sem se tudi sam prekrižal, rekla: »Veš, to je Vazarjev znam’ne.« Začudeno sem jo gledal, ker je imela solzne oči.
Skozi osnovno šolo so mi minevala leta. Večkrat sem hodil mimo in v glavi mi je vedno zvenelo »Vazarjev znam’ne«. To je bilo večino časa v neuglednem stanju pa tudi pri verouku nismo o njem ničesar izvedeli. Takrat in v tistem okolju se za take stvari tudi sicer nismo preveč zanimali.
Da je stara mama Vazarjeva, sem izvedel pri kakih enajstih letih, ko sem kot najmlajši godbenik pri godbi na pihala Žirovnica igral na pogrebih in proslavah. Starejši so kazali name: »Ejga, ta je pa od Vazarjeve Ančke vnuk.« Se mi je kar dobro zdelo in sem staro mamo nekoč na planini vprašal, kaj je pomenilo Vazarjev. Rekla je, danes nič, včasih je pa bilo pomembno. Pripovedovala mi je o veliki kmečki družini, ki je menda tisoč let gospodarila na posestvu in je imela imenitne in učene strice in sorodstvo. Pa je njen oče vse zapravil in so bili oni kot otroci razdeljeni pri skrbnikih daleč naokoli. Kmetija pa je prešla v tuje roke in tega vse življenje ni prebolela. Zato je bila do okolice bolj groba kot ne. Izjemno rada pa je imela oba svoja moška vnuka, mene in bratranca. Tudi ves čas svoje mladosti sem čutil izjemno naklonjenost vsega njenega obširnega sorodstva. Večkrat sem ujel:
»Tak je kot stari Vazar, samo skravžan ni.«
Stara mama me je pogosto s sumničavo naklonjenostjo pogledovala in precej trdo prijela, ko sem kakšno ušpičil. Moliti sem moral z njo ter ponavljati deset božjih zapovedi, še preden sem začel obiskovati verouk. Veliko časa sem prebil z njo, se pa tudi stalno potepal po Doslovčah, Breznici in Smokuču. Šele nekje pri sedemnajstih sem jo vprašal, če je bilo Vazarjevo znamenje njihovo. Oči so se ji zaiskrile in videl sem, da komaj čaka, da bi zgodbo povedala. Vprašala je, če vem, kje so Blate in Cesarska cesta in ko sem ji potrdil, je rekla, da se tam v vročih poletnih večerih prikazuje »R’pečnikova vuč« (luč) nad močvaro in da takrat poka in brbota.
Njen oče se je nekega večera malo v omotici z dvovprežnim parizarjem vračal domov in sta se mu konja hudo splašila. Metalo ga je po vozu in samo zato, ker je bil zelo močan, ni padel dol. Na prej omenjenem križišču, »na varžetih«, je že visel z voza, z eno nogo zataknjen in vajeti je imel ovite okrog rok. Takrat se je zaobljubil, da če se bo rešil, bo postavil znamenje in tudi dolg za novo cerkev na Breznici bo v celoti poplačal. Ko je to pomislil, ga je čudna moč postavila nazaj na voz,
čeprav sta konja še divjala proti Doslovčam. Nenadoma je zagledal dvor med hišo in skednjem in konja bi se zaletela v prag, če se ne bi na hitro ustavila. Na levem konju na žvalah je visel njihov domači pes, volčji kosmatinec, ki ga je po navadi spremljal na njegovih dolgih poteh.
Domači so zaradi silnega hrupa prišli ven in ga bledega in tresočega odnesli v hišo. Potem je dva dni spal in ko se je občasno prebujal, je spil latvico mleka, odsotno pogledal in zaspal nazaj. Ko je prišel k sebi, je še vedno nekaj dni samo sedel in čudno govoril. Po enem tednu se je oblekel v »zakmašno obleko«, vzel vse svoje prihranke, odšel k župniku in mu povedal o svoji zaobljubi. Znamenje je nato kmalu stalo.
Stari mami so to povedale tete, kajti ona je pri štirih letih izgubila mamo, pri osmih očeta in se tega dogodka ni spomnila. To zgodbo sem nosil v spominu in jo večkrat komu povedal.
V kasnejših letih sem naletel na knjige, kjer je zapisano, da se sicer ne ve, kdaj je bilo znamenje postavljeno in da je mnogo starejše od mojega pradeda. Stoji pa na bivši Vazarjevi parceli in dogodek se je lahko zgodil, ampak rodove prej. Verjetno je, da je znamenje postavila srenja v zahvalo za konec kuge, ki je sicer te kraje najmanj prizadela od vse Gorenjske. Kakšen od Vazarjevih prednikov, ki so bili takrat že davno svobodnjaki, pa je imel pri tem najbrž pomembno besedo.
Mojemu pradedu Alojziju Zupanu – Vazarju se je lahko kak čuden pripetljaj zgodil, ker se je na poti domov rad ustavil v gostilni Pri žababirtu na Posavcu in mu potem vožnja ni šla več gladko, konji pa so sami znali domov. To je počel prevečkrat in spravil rod na boben in tudi sam mlad, v 46. letu, za pljučnico umrl. Najmlajšega sina je za svojega vzela zadnja nosilka Novakovega rodu in tako verjetno živi po moški liniji le še en potomec Vazarjev.
