Drago Hasl (Fram, 1900–1976, Ptuj) – učitelj, glasbenik in kulturni delavec, v letih 1951–1958 upravnik Študijske knjižnice v Ptuju, v letih 1958–1966 upravnik Ljudske in Študijske knjižnice Ptuj.
Po končani osnovni šoli in gimnaziji se je šolal na državnem moškem učiteljišču v Mariboru (1916–1919), nato pa opravil še eno leto glasbenega izobraževanja na Državnem konservatoriju v Ljubljani (1926–1927).
Leta 1919 se je zaposlil kot učitelj v Lehnu na Pohorju, naslednje leto pa v Osnovni šoli Cirkovce in tam ostal do leta 1927, ko je nastopil službo učitelja na ptujski meščanski šoli, kjer je poučeval glasbo in likovno ustvarjanje. V obdobju med obema vojnama je bil dejaven tudi pri Sokolu, kjer je ustanovil lutkovno gledališče, ter pri Ljudski univerzi in Dramskem društvu kot tajnik in občasni režiser. Drugo svetovno vojno je preživel v izgnanstvu v Srbiji. Po vojni se je vrnil na Ptuj in najprej delal kot referent za prosveto pri Okrajnem občinskem odboru Ptuj (1945), nato kot predsednik Mestnega ljudskega odbora Ptuj (1946–1947) in ravnatelj ptujske gimnazije (1947–1948). Leta 1950 se je zaposlil v Študijski knjižnici v Ptuju in bil že naslednje leto imenovan za upravnika. To funkcijo je nato s krajšo prekinitvijo opravljal vse do upokojitve leta 1966. V letih 1954–1958 je opravljal tudi funkcijo predsednika upravnega odbora Mestne knjižnice in čitalnice v Ptuju (MKČP) in bil pobudnik ustanovitve Pionirske knjižnice (1955), ki je svoja vrata odprla leta 1955 kot poseben oddelek MKČP v Krempljevi ulici. Zaslužen je bil tudi za organizacijo Potujoče knjižnice, ki je jeseni 1959 začela obiskovati oddaljene predele ptujske občine. V njegovem času je Ljudska in študijska knjižnica Ptuj pridobila tudi status matične knjižnice za ptujsko območje (1962).
Pod Haslovim vodstvom se je torej knjižnica vsestransko razvila in družbeno uveljavila. Leta 1969 je za zasluge pri razvoju ptujskega knjižničarstva prejel Čopovo diplomo Društva bibliotekarjev Slovenije.
Aktiven je bil tudi na drugih področjih kulturnega življenja, še posebej je bil povezan z glasbo. Vodil je ženski pevski zbor, poučeval violino v glasbeni šoli, dirigiral Mladinskemu godalnemu orkestru in Godalnemu orkestru Delavsko prosvetnega društva Svoboda Ptuj. Ustanovil in vodil je tudi Otroški godalni orkester (1950–1956) in Mladinski godalni orkester (1955–1963). Že pred drugo svetovno vojno je bil odbornik Glasbene matice (1933–1941), po vojni pa član šolskega odbora ptujske Glasbene šole (1958–1969). Preučeval je zgodovino ptujskega glasbenega šolstva, zbiral stara glasbila, raziskoval haloško žveglo (1961–1965) in bil zaslužen za ureditev zbirke glasbil na ptujskem gradu (1959). Aktiven je bil tudi pri občinskem svetu kulturno-prosvetnih organizacij. Bil je pobudnik in dobro desetletje neutrudni organizator ptujskega kurentovanja (1959–1972). Vrsto let je deloval tudi pri Društvu prijateljev mladine Slovenije (DPMS), ki mu je leta 1961 za njegov prispevek pri dvigu kakovosti življenja otrok in mladine podelila priznanje – zlati znak DPMS.
