PIŠK M. Sobota v zbirki starih tiskov Prekmuriani hrani kar nekaj tiskanih prekmurskih mrliških pesmaric, začenši z najstarejšo iz leta 1789 in najmlajšo iz leta 1929. Sijartova iz leta 1796 in Kardoševa iz leta 1848 sta bili dvakrat ponatisnjeni. Glede jezika in pisave je skupna značilnost vsem, da so pisane v prekmurskem narečju z madžarskim črkopisom.
Mrliške pesmi ali obsmrtnice (po Štrekljevo) imenujemo tiste, ki jih pojo, kadar kdo umrje, in so sestavni del mrliških običajev. [1] Nouvi Gráduvál Mihaela Bakoša iz leta 1789 poleg 55 cerkvenih pesmi vsebuje tudi 16 »mrtvečih pesmi«.[2] Gre za priredbo pesmi iz starejših rokopisnih prekmurskih pesmaric in obenem prvo tiskano evangeličansko pesmarico v prekmurščini. Delo je sicer že začel Števan Küzmič, a ga je po njegovi smrti dopolnil in uredil njegov naslednik Bakoš, ki je bil rojen leta 1742 v Šalovcih. Kot pastor je deloval v Križevcih in nazadnje v Šurdu, kjer je ostal do smrti leta 1890. Njegova pesmarica se je desetletja uporabljala pri bogoslužjih in tudi v družinskih krogih. Kot je mogoče razbrati iz raznih razpoložljivih virov, naj bi bilo veliko pesmi zanjo vzetih iz markišavske pesmarice, starejše martjanske in Berkejeve.[3] Vsebinsko je Nouvi Gráduval razdeljen na več razdelkov: za dobami cerkvenega leta so npr. advenske pesmi, pred vsako skupino so himne tiste dobe ali praznika tako npr. postne … pa do konca, kjer so pesmi »od szmrti« in »od szoudbe«.
Bakoševo delo v izdajanju pesmarice je nadaljeval verjetno drugi učitelj med prekmurskimi evangeličanskimi pisatelji in sicer Števan Sijarto, rojen 1765 v Večeslavcih pri Pertoči. Leta 1796 je prišel za učitelja v Domanjševce, kjer je opravljal tudi duhovniško službo kot levit ali licenciat ter tu umrl 10. septembra 1833. Svojim sovernikom je priredil prvo tiskano mrliško pesmarico in prvi molitvenik. Petje je bilo tudi ob čutju pri mrliču in ob pogrebih zelo pomembno, saj so evangeličanski učitelji-školniki (kantorji) sestavljali najprej iz šolarjev, pozneje pa iz odraslih zbore, ki so peli ob mrliču in na pogrebih ter so jih do zadnjega časa imenovali »dijácke«. Zato je Sijarto oskrbel posebno pesmarico za te potrebe, čeprav je že Bakošev Nouvi Gráduvál vseboval tudi pesmi za take prilike. Bile pa so te pesmi tudi že v starejših rokopisnih pesmaricah in tudi v tistih iz njegovega časa ali mlajših. Da je prevzel vsaj večino pesmi iz starejših virov, je Sijarto povedal v naslovu knjige: Mrtvečne pesmi, štere so sti stári pism vküp pobráne, pobugšane, ino na hasek slovenskoga národa zdaj oprvič na svetlost dáne, po S(ijarto) S(tevani) P(üconskom) S(kolniki). Stampane v Somboteli… vu leti 1796.[4] Knjiga sicer vsebuje 73 pesmi, od katerih jih je 14 objavil že Bakoš v Nouvem Gráduvalu. Sijartova pesmarica je bila zelo priljubljena. Za drugo izdajo oz. ponatis te pesmarice, ki je izšla pri Grünbaumu v Murski Soboti, sta leta 1887 poskrbela Gregor Luthar in Mihael Kološa iz Sebeborec, tretja izdaja pa je izšla leta 1910 pri Balkányiju prav tako v M. Soboti.[5] Iz istega leta je tudi mrliška pesmarica avtorja Janoša Županeka iz Šalovec, ki sta jo založila Jožef Konkolič in Mikloš Kovač.[6]
Leta 1823 je evangeličanski duhovnik Mihal Barla, rojen 1778 v Soboti, ki je opravljal duhovniško službo od septembra 1810 v Kővágóőrsu blizu Blatnega jezera do svoje smrti leta 1824, v Sopronu izdal Krščanske nove pesmene knige, spravlene evangeličanskim gmainam. Mrliške pesmi so v Barlovi pesmarici razvrščene glede na funkcijo in čas petja: pesmi pri varovanju mrliča, pesmi slovesa pri pogrebu, ki se razlikujejo glede na starost in status umrlega (dete, mladenič, star človek, pri nesrečni smrti itn.) in posamezne faze pogreba (pri hiši, pri sprevodi, pri grobu). Ta pesmarica se s Sijartovo zbirko prekriva v sedmih pesmih.
Janoš Kardoš se je rodil leta 1801 v Noršincih pri Soboti in je kot evangeličanski duhovnik od 1830 do 1835 služboval na Sepetneku v zalski županiji, nato pa na Hodošu do smrti 1875. Leta 1848 je izdal Krstšanske cerkevne pesmi in Krstšanske mrtvečne pesmi. Prvo knjigo je razdelil na 17 skupin in v zadnji skupini je nekaj pesmi o »mrtelnoszti i szmrti«. Njegove Mrtvečne pesmi pa so nadomestile Sijartove. Slednje so bile še dvakrat izdane in sicer prvič leta 1878 v Lendavi, in drugič leta 1929 v Murski Soboti v izdaji Prekmurske evangeličanske AV[7] sinjorije. Adam Luthar je v predgovoru zapisal, da je v zadnjo vključil poleg Barlovih tudi deset pesmi iz Sijartove pesmarice, priljubljeno pesem iz Kardoševih Krstšanskih cerkvenih pesmi in nekatere mlajše, ki jih je poslovenil kantor Janoš Flisar.
Narodna in univerzitetna knjižnica je v okviru slovenike za portal https://www.dlib.si/ že digitalizirala Sijartovo pesmarico iz leta 1796 in njeno drugo izdajo iz leta 1887, ter Kardoševe Mrtvečne pesmi iz leta 1848 in izdaji le-te v letih 1878 ter 1929.
[1] Kumer, Z. (1964). Fekonja: Primer prevrstitve mrliške pesmi v pripovedno. Slovenski etnograf, 16-17, str. 115-132.
[2] Pisk, M. (2018). »Zbirke »mrtvečih pesmi«: iz rokopisnih v tiskane zbirke ali obratno? V Starejši mediji slovenske književnosti : rokopisi in tiski (str. 25-32). Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete.
[3] Kuzmič F. in Vugrinec, J. (1986). Dragocenosti Pokrajinske in študijske knjižnice v Murski Soboti. Murska Sobota: KC Miško Kranjec, DE Pokrajinska in študijska knjižnica.
[4] Novak, V. (1976). Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov.
[5] Škafar, I. (1978). Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
[6] Mrtvecsne peszmi… Szoboti i v-Lendavi, 1910.
[7] Augsburške verske oz. augsburške veroizpovedi.
