Stevan Djukić, rojen 31. oktobra 1953 v lndjiji v Vojvodini (Srbija), je leta 1971 v Novem Sadu diplomiral na Primenjeni umetnosti v razredu prof. mag. Ankice Oprešnik. Po njenem priporočilu je za vojvodinske muzeje kot risar keramike skupaj z ameriškimi arheologi delal pri izkopavanju rimskega mesta Sirmiuma (Sremska Mitrovica), Gomolave (Hrtkovci) in Lepenskega vira (Djerdap). Svoje oljne slike je razstavljal z mag. Jovanom Sivačkijem, prof. risanja in slikanja na Akademiji za likovno umetnost Beograd, z akademskim umetnikom Slobodanom Šijanom (danes režiser), s Slobodanom Radivojevičem in drugimi tedanjimi jugoslovanskimi umetniki. V Sloveniji se dolga leta ni ukvarjal z likovnim ustvarjanjem, šele po letu 2006 je nadaljeval s slikanjem z olji, v zadnjih letih pa se je posvetil predvsem risanju portretov.
Slovenske gore so ga očarale takoj ob prihodu s širokih vojvodinskih ravnin. Sprva je v hribe zahajal kot pohodnik, leta 1983 pa se je vključil v alpinistični odsek PD Matica Celje. Že leta 1982 je opravil izpit za markacista v Mozirju (evidenčna številka 22) in vrsto let sodeloval v akcijah vzdrževanja, čiščenja in označevanja poti v Kamniško-Savinjskih Alpah.
Razstave oljnih slik in portretov:
Sombor (1973), Apatin (1973), Apatin (1974), Beograd (1974), Rajlovac (1975), Novi Sad (1975), Senta (1975), Sonta pri Apatinu (1975), Celje, Portreti alpinistov savinjske regije (2012), Celje, Portreti in doprsni kip Alfreda Nobela, Solčava, Portreti alpinistov savinjske regije (2012), Celje, Galerija sv. Jožefa (2014), Solčava, Kulturni center Rinka (2014), Gevgelija, Galerija Amam (2014), Schwentnerjeva hiša Vransko (2016), Gornjesavski muzej Jesenice, Slovenski planinski muzej, Mojstrana (2016-2017).
Risba je daleč najstarejša oblika likovnega dela. Z njo se srečamo že v prazgodovinskih jamah in jo nato spremljamo praktično skozi vsa obdobja likovne umetnosti. Če odmislimo njene začetke, je dolgo veljala zgolj kot osnutek in študija za večja dela v vseh umetnostnih strokah. Materiali za podlago so se spreminjali in menjavali, kot najbolj pogosti in uporabni so se izkazali papirus, pergament in nazadnje seveda papir. Prav tako so se menjavala tudi risala, a večino uporabljamo še danes: oglje, kreda, pero in svinčnik. Prenašanje oblik iz narave ali domišljije je gibalo človeškega razvoja vse od paleolitika dalje. V likovni umetnosti je prostoročna risba, ki ohranja prepoznaven avtorjev podpis, zato posebno negovana, zlasti na risarskih šolah in akademijah. Na naših tleh so med najstarejšimi ohranjenimi zabeležene risbe iz Valvasorjeve grafične zbirke. Najizrazitejši preobrat v -zgodovini risbe se je zgodil v 19. stoletju. Čvrsto strukturo klasicistične kompozicije so zamenjali osebni pogled in intimna notranja doživetja. Risba postane izraz notranjega razpoloženja. V 20. stoletju so se risbi kot samostojni likovni zvrsti posvečala najvidnejša imena slovenske likovne umetnosti; od Božidarja Jakca, Karle Bulovec, Jakoba Savinška pa do modernistov Gabrijela Stupice, Marija Preglja, Janeza Bernika, Andreja Jemca in še bi lahko naštevali.
Stevan Djukić je tako nadaljevalec slovenske risarske tradicije. Še posebej se je posvetil portretu, ki ima pri nas dolgo tradicijo. Z njim so se namreč ukvarjali najkvalitetnejši slovenski umetniki. Stevan si je izbral, lahko rečem, enkratne motive, portrete slovenskih alpinistov, plezalcev in gornikov, kar je izjema in enkratno ne samo v slovenskem okolju, ampak tudi širše. Veliko večino jih je osebno poznal, nekaterih med njimi tudi ne. Ne glede na to zrejo v nas s svojo pričevalnostjo in dokumentarnostjo, umetnik se zazre v njihovo duševnost in nam jih predstavi s svojim brezhibnim obvladovanjem risarske tehnike. Njegova črta, potegnjena s svinčnikom (ustvarja pravzaprav samo z njim)„ ne pušča nobenega dvoma. Potegnjena je velikopotezno in natančno, živo in tudi podrobno.
Aleš Stopar (1960–2019)
Besedilo povzeto po katalogu razstave Iz oči v oči z legendami: portreti slovenskih alpinistov. Slovenski planinski muzej, Mojstrana, 2016-2017.
