Tisti čas med obema vojnama je bilo težko najti službo. Dekleta so odšla za deklo na kmete, za pestrno ali služkinjo v premožnejše družine. Nekatere je odnesla želja po zaslužku v Ljubljano, v Italijo, na Dunaj in drugam.
Dobiti službo v domačem kraju pa so bile že sanje. Če nisi imel poznanstev ali niso bili v fabriki že tvoji starši, je bilo težko priti noter. Seveda so bile razmere slabe, na tleh beton, pihalo je skozi okna, delo težko, a večina je na to gledala zanemarljivo. Najvažnejši jim je bil zaslužek in s tem lažje preživetje svoje družine. Ženska je že po svoji naravi bolj zaščitniška ter s tem pripravljena marsikaj potrpeti. Tako med informatorkami ni bilo čutiti maščevalnosti do lastnikov in vodstvenega kadra in ni bilo očitkov, da jih izkoriščajo. »Seveda je bilo težko, a le da sem prišla noter,« so zaključile svojo pripoved.
