Do jeseni 1919 se je tako v strniških barakah naselilo okrog 4600 novih prebivalcev, med njimi tudi tržaški pesnik, publicist in pravnik
Rado Bordon, pesnik
Ivan Delpin iz Podgore, slikar
Josip Kosmač iz Cerknega ter glasbenik in misijonar
Silvester Mihelič iz Trsta.
Po prihodu primorskih beguncev v Strnišče je Poverjeništvo za socialno skrbstvo Deželne vlade za Slovenijo v taborišču ustanovilo pletarsko, mizarsko in kovinarsko zadrugo. Pletarsko zadrugo, ki je začela delovati 1. januarja 1919, je vodil nadučitelj Mirko Ogorelec iz Cirkulan. Delovala je v barakah bivšega taborišča Halic.
Za naseljence v Strnišču je deželna vlada v šolskem letu 1918/1919 v eni od barak severozahodno od gradu ustanovila tudi ljudsko šolo. Vsi učitelji na šoli so bili primorski begunci. Leta 1925 se je šola preselila v bivšo operacijsko barako taborišča Halic, po koncu šolskega leta 1927/1928 pa so jo ukinili.
Deželna vlada je v taborišču vzdrževala tudi sirotišnico za predšolske otroke, bolnišnico ter mizarsko, čevljarsko in krojaško delavnico. Begunci so v taborišču uredili tudi pekarno, trgovino, mesnico, menzo in trafiko ter ustanovili sokolsko društvo.
Ker je vzdrževanje taborišča za Deželno vlado predstavljalo velik strošek, je 31.1.1922 ukinila bolnišnico, zaprla kuhinjo in ustavila izplačilo vseh podpor. Kmalu zatem sta v taborišču zavladala lakota in mraz, izbruhnila pa je tudi škrlatinka. Zaradi hudega stanja je vlada podaljšala vzdrževanje taborišča do 30.8.1922. Večina beguncev se je do takrat izselila, s propadom industrijskih delavnic in po ukinitvi šole leta 1928 pa so Strnišče zapustile še zadnje begunske družine.
