Več občin v Savinjski dolini ga je v znak spoštovanja razglasilo za častnega občana.
Za pospeševanje hmeljarstva je dobil priznanje na deželni razstavi v Gradcu, Štajerska kmetijska družba mu je podelila srebrno medaljo za pospeševanje kmetijstva, Konjerejsko društvo za Štajersko pa bronasto medaljo za pospeševanje konjereje.
Ni bil samo pokončen narodnjak, ampak tudi veseljak in zelo družaben mož. Spoštoval je stare šege, običaje in narodne pesmi. Tudi sam je rad prepeval, posebej na štefanovo, na predvečer svojega godu, ko je sredi vesele družbe zapel svojo himno »Pobič sem star šele osemnajst let«.
Nenadna bolezen (sladkorna bolezen) je prekinila njegovo plodno življenje. Umrl je 11. aprila 1896, star komaj 57 let. Njegov pogreb je pokazal vso njegovo priljubljenost, saj se je zbralo veliko ljudi raznih stanov, da mu izkažejo zadnjo čast. Med njimi so bili tudi: c. kr. celjski okrajni glavar dr. Wagner, načelnik okrajnega celjskega zastopa dr. Josip Sernec, načelnik gornjegrajskega okrajnega zastopa Alojz Goričar, deželni poslanec dr. Ivan Dečko, Celjski Sokol, Celjsko pevsko društvo, žalsko gasilsko društvo, zastopniki vseh občin v Savinjski dolini in vse slovensko razumništvo iz Celja in Savinjske doline. Veličasten sprevod je vodilo 12 duhovnikov, ob odprtem grobu pa je spregovoril Dragotin Hribar.
Ob stoletnici njegovega rojstva so Žalčani leta 1938 v zahvalo in spomin na velikega rojaka na pročelje njegove rojstne hiše vgradili spominsko ploščo z reliefom in spominskim napisom.
