Janku Kersniku in ženi Lojzki (rojeni Tavčar) se je rodilo devet otrok: Janko, Jožef, Anton, Vida, Berta, Maša, Ruša, Nuša in Slavka. Berta je umrla v otroških letih.
Janko je postal doktor prava in pozneje ravnatelj kmečke hranilnice in posojilnice v Ljubljani. Njegova žena Pavla Knez je prihajala iz zelo premožne družine. Rodili so se jima trije otroci.
Josip (Pepi) ni končal študija prava, zato je delal kot uradnik pri notarju na gradu, pozneje tudi na občini. V prvi svetovni vojni je bil kot avstro-ogrski vojak ranjen v bitki na Drini. Josip je imel pet otrok z Ano Hribar.
Vse pisateljeve hčere so se izučile za učiteljice. Najstrejša Vida se je poročila s kartografom in nadzornikom Slavojem Dimnikom. Preselila sta se v Trst, kasneje v Maribor. Slavoj je narisal mnogo zemljevidov. Žal ga je že pri 42 letih zadela kap. Vida je kot vdova živela v Ljubljani. Imela sta dva otroka.
Maša se je kot osemnajstletno dekle poročila z zdravnikom Konstantinom Konvalinko, vdovcem, ki je imel v zakupu zdravilišče v Dolenjskih Toplicah in hišo s poslopjem. Imela sta tri sinove. Med vojno je Konstantin umrl za rakom. Maša je kot vdova živela v Dolenjskih Toplicah.
Ruša se je poročila s sodnikom Gilbertom Zupančičem, predstojnikom sodišča na Brdu. S tremi otroki sta po vojni živela v Domžalah. Ruša je med vojno na gradu Brdo zbolela za hudo pljučnico, ki ji je pustila posledice.
Nuša je učila na šoli v Brdu, kasneje v Moravčah. Poročena je bila z bratom Marije Zorko, ki se je poročila z Nušinim bratom Antonom Kersnikom. Moža so ji ubili Nemci med vojno. Kasneje se je z dvema otrokoma preselila k sestri Maši v Dolenjske toplice.
Slavka je bila najmlajša od sester. Imela je turbekulozo in se je zaradi nje zdravila na Golniku. Komaj so ji rešili življenje. Do konca življenja je dihala le s polovico pljuč. Poučevala je v Radomljah. Kasneje je zaradi slabega zdravja morala opustiti delo. Svoje izkušnje je koristno uporabila, ko je pomagala pri vzgoji številnih nečakov, ki so odraščali na Brdu. Čeprav se je bežno spominjala svojega očeta, je zgodaj začela prebirati njegova dela in se od njega navzela smisla za literaturo in tudi rodoljubja. Ko so Nemci izselili družino njenega brata, graščaka Antona Kersnika in bi tudi njo, je v obupu popila strup. V ljubljanski bolnišnici so jo komaj rešili. Nato je odšla živet k sestri Maši v Dolenjske Toplice, kjer je pisala Topliški dnevnik (2002). Dnevnik Slavke Kersnik je v prvi vrsti pomemben predvsem kot spominsko gradivo, ki slika življenje v Dolenjskih Toplicah v času druge svetovne vojne z njenega vidika, saj je spremljala dogodke in jih doživljala. Prikazuje način življenja v nevsakdanjih in nenormalnih okoliščinah vojne. Njen dnevnik je bil ves čas Slavkina velika skrivnost. Skrbno ga je skrivala, da ga ne bi našle sovražne roke ob pogostih preiskavah.
Ob smrti pisateljeve matere Berte Kersnik je leta 1911 lastnik posestva postal Anton Kersnik, tretji pisateljev sin, ki tudi ni končal študija prava. Med prvo svetovno vojno je bil najmlajši župan. Poleti 1935 je bil ponovno izvoljen za župana, a ker so ga izvolili še za poslanca je položaj župana predal Jožetu Pozniču. Veliko je bil odsoten, saj je hodil v Beograd. Poročil se je z Marijo Zorko in rodilo se jima je devet otrok: Anton, Gregor, Franc, Marjana, Urša, Lojze, Nika, Iva in Jelka. Ob pogosti odsotnosti Antona je za otroke in vsa dela vzorno in pogumno skrbela Marija.
Antona in družino so Nemci leta 1941 izgnali v Srbijo. Deset mesecev so bili v Parčinu v zelo slabih razmerah, a kljub temu so jih domačini lepo sprejeli. Zaradi vez, ki jih je Anton imel v Srbiji, so se preselili v mesto Brus, kjer pa je bilo že veliko Slovencev in ni bilo več toliko težav s hrano in z razmerami za bivanje.
Grad so partizani leta 1943 požgali, o čemer je bila obveščena tudi družina. Ko so se vrnili, so jih čakali hudi časi in požgan grad. Sčasoma se je življenje umirilo, a grenki spomini so pustili pečat.
