Podpisovanje v podporo majniške deklaracije iz leta 1917 sodi med zgodovinske dogodke, ki ne smejo v pozabo. Življenje v tretjem letu prve svetovne vojne, ko so naši ljudje trpeli strašansko pomanjkanje, je bilo težko. Po kmetijah so ostajale le ženske, ki niso mogle preprečiti plenjenja hrane. V takih okoliščinah so ljudje odločno zahtevali konec avstrijske tiranije.
Takrat se je večina državnozborskih poslancem naših narodov združila v jugoslovanski klub. ki je 30. maja 1917 sprejel “majniško deklaracijo.” Vsebinsko je to bila zahteva po skupni državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so živeli v tedanji avstrijski monarhiji. Začetna misel je bila, da bi taka država še živela znotraj cesarstva, vendar združena. Znano je, da so oblasti preprečevale glasnikom gibanja za deklaracijo javna nastopanja. Vemo, da je dr. Verstovšek v Mozirju govoril navkljub grožnji žandarjev, da ga bodo “sneli z odra,” pa se tega ni ustrašil in pod trško lipo goreče govoril zbrani množici o življenju Slovencev v drugačni državni povezavi, torej zunaj Avstrije.
V Zgornji Savinjski dolini je potekalo podpisovanje majniške deklaracije vzorno in množično. Županstva so dosledno vsa pisno podprla deklaracijo in odločnost živeti v skupni državi treh narodov. Če upoštevamo podatke iz arhivov so zbrali: Sveti Frančišek na Stražah – skupaj 312 podpisov; Nova Štifta – 338 podpisov; Nazaret – 122 podpisov; Občina Kokarje – 452 podpisov; Občina Mozirje (trg) – 661 podpisov; Solčava – 197 podpisov; Mozirje (okolica) – 196 podpisov; Ljubno – 457 podpisov.
Pripombe, ki so jih pripisali poli s podpisi so bile domala vse odločne in polne zaupanja v novo državo. Tako so Ljubenke zapisale: ….”Tudi me ljubenske Slovenke slovesno izjavljamo ter pred širnim svetom priznavamo, da želimo ujedinjenje našega slovenskega, hrvaškega in srbskega naroda… Usode polna vojna nam s skruto silo grabi naše ljubljene može, očete in brate, a doma nas napadata beda in trpljenje.” Pismo je podpisal Venčeslav Jastrobnik, vojni kurat in kaplan na Ljubnem.
Zbiranje podpisov so povsod opravile ženske in se tako izpostavljale nevarnosti ukrepov oblasti. Prav zato je to bilo veliko in plemenito delo naših prednikov, predvsem pa tedaj vsestransko zaposlenih žensk.
Vir:
VIDEČNIK, Aleksander: Vojno leto 1917. V publikaciji: VIDEČNIK, Aleksander. Iz mojih zapisov. Mozirje : Osrednja knjižnica Mozirje, 2007. Str. 49-50.
