skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Odkritje šopa las in steklene krogle - ključen materialni dokaz za izvirno promocijo muzeja

Domišljijo in smisel za črni humor sodobnih ‘graščakov’ je še dodatno podžgalo dejansko odkritje grajskega oskrbnika Vinka Kovača: »Med obnovo njegovega stanovanja v vhodnem stolpiču smo se vsi uslužbenci udeležili  prostovoljne delovne akcije. Ko je prebil steno, je odkril prazen, prej zazidan prostor … še malo je načel steno in naletel na odprtino. Iz nje je potegnil  šop dolgih, črnih las. S tem odkritjem smo seznanili takratnega ravnatelja Kulturnega centra Ivana Napotnika, Vladu Vrbiču pa se je takoj utrnila promocijska zamisel.«[1]

Leta 1993 so se grajski uslužbenci s tehnično pomočjo delavcev velenjskega premogovnika lotili čiščenja notranjega vodnjaka, kar je močno razburkalo domišljijo nekaterih Velenjčanov, ki so takoj raztrosili govorice o tem, kaj vse da skriva ta vodnjak. V pribl. 25 metrov debeli plasti naj bi se znašlo marsikaj, kar bi osvetlilo življenje na gradu, upali pa so tudi na spektakularno odkritje skritih zakladov. Na presenečenje vseh se je pokazalo, da vodnjak le ni tako globok, kot je leta 1883 navajal znani štajerski kartograf Janitsch.[2]
»V devetdesetih letih se je vodstvu Premogovnika  Velenje utrnila zamisel, da bi se ukvarjali tudi s čiščenjem starih vodnjakov. Premogovnik naj bi sponzorsko očistil notranji vodnjak; ko so ga izmerili, se je izkazalo, da ta zbiralnik meri 10 m, kar pomeni, da je bil vodnjak zasut. Na Premogovniku so rekli, da bodo oni to očistili in nato naredili nekaj promocijskega pompa. Izkazalo se je, da je vodnjak globok 13 m. Med vsem tistim blatom, ki je mašilo vodnjak, je tičala steklena kroga. Bilo je gosto zeleno steklo, malce odlomljeno, a bila je krogla. Privlekli smo jo ven, vzneseni zaradi zanimivega odkritja smo se pošalili, da je to čarovničina krogla. Potem so na grad pridrveli novinarji,[3] da bi iz tega napravili senzacionalno zgodbo. Sam sem temu zelo nasprotoval, kajti izmišljevanje zgodb nikakor ni domena resnega zgodovinarja. Moji sodelavci [4] so razmišljali drugače, saj naj bi izmišljena zgodba predstavljala izvirno promocijo velenjskega Muzeja.«

 Ta promocijska strategija je bila tako zelo uspešna, da so se kustosi od te skonstruirane zgodbe sčasoma distancirali. Sprožala je namreč tesnobo pri nekaterih otrocih, ki so na gradu iskali Kunigundo. Otroško iskanje čarovnice lahko prištejemo k reakcijam pripovedne ostenzije,[5] ki jih je izzvala izmišljena promocijska zgodba. 


[1] Tone Ravnikar, ustni vir, Velenje, 2. 8. 2020.

[2] Franc Kramer, »V grajskem vodnjaku ni bilo zaklada«, Celjski tednik, 25. avgust 1993, str.10

[3]  V Astronovicah, prilogi Slovenskih novic, sta izšla dva senzacionalistična članka.

Margareta Hexenschus, »Na velenjskem gradu straši«, Slovenske novice, 7. september 1993, str. 9 in 10.

Ana Turk, Trojanski konj po slovensko: Grajske zgodbe in prigode: Velenjski in ognjeni grad, Slovenske novice, 7. september 1993.

[4] Direktor tedanjega Kulturnega centra Ivana Napotnika Velenje Vlado Vrbič in grajski oskrbnik Vinko Kovač sta bila zelo zagreta, kustos Jože Hudales pa je bil  promocijski zamisli naklonjen.

[5] S konceptom ostenzija se opisuje vsakršno udejanjanje vsebine  pripovedne folklore v realnem življenju. Slikovit primer ostenzije je mladinsko nočno obiskovanje pokopališč, kajti mladi želijo izkusiti nadnaravne dogodke iz pripovedi. Ambrož Kvartič, Lov na Šaleške zaklade, v:  Šaleški razgledi 15, Knjižnica Velenje, 2017, str. 411.

Photo gallery

Filtering options

Search

Content type

Categories
Categories
Categories
Categories
Categories

Region selection


2008 - 2024 © KAMRA, Production: TrueCAD d.o.o.