Spomini domačinov na prvo upraviteljico knjižnice v Brežicah, zapisani v zborniku Po desetletjih rasti razcvet.
Spomini Milene Černoš na dogajanje prelomnega leta 1945:
»Tako sem nekega dne na glavni ulici v Brežicah srečala tudi našo gospo Savico Zorko. Povabila me je, naj grem z njo v osnovno šolo, kjer da zbirajo knjige, da bi ustanovili nazaj knjižnico. Z veseljem sem se odzvala. V svojo staro šolo sem po tako dolgem času stopila kot v svetišče svojega sveta in minule otroškosti. /…/ Knjig je bilo vsak teden več. Gospodična Mačkovškova, tudi predvojna učiteljica, je veliko pripomogla k zbiranju. V bivšem prvem razredu osnovne šole je bila najprej ena omara, nato druga pa tretja. Mislim, da smo knjige izposojali že v letu 1945, morda neuradno, vendar smo že vpisovali izposojene knjige. To se je dogajalo ob nedeljah. Ljudje so bili lačni slovenske knjige, zato so takoj v začetku pridno prihajali. Kasneje je bila izposoja dvakrat tedensko. Čez nekaj časa je dobila knjižnica prostore na Cesti prvih borcev. Gospa Savica Zorko je bila zaslužna za to, da je knjižnica pričela delovati tako hitro. Premagovala je vse ovire in težave, ki so se pojavile.
Ni jih bilo malo v tistem času, ko se je vse to delalo tako rekoč iz nič. Še danes občudujem njeno moč, požrtvovalnost, ko se je vsa predajala projektu, katerega je sama načrtovala in uspešno razvijala. Uspevalo ji je, ker je bila vztrajna, in vsak še tako majhen uspeh jo je razveselil. Tudi časa ni imela na pretek, saj je ponovno poučevala na šoli. Udejstvovala se je tudi drugod v raznih društvih, ki jih je bilo treba na novo vzpostaviti.
Mi mladi smo imeli v njej vzor, bili smo polni zanosa, radi smo pomagali in sodelovali, ker smo se želeli oddolžiti svoji domovini za izgubljena leta v surovem času vojne in izgnanstva.
Gospe Savici Zorko gre vsa zahvala za nesebično in požrtvovalno delo, za zorano ledino v tistem času, ko to ni bilo ne lahko ne enostavno.«
Mag. Lenart Šetinc je zapisal:
»Knjižnica Brežice je bila moja prva knjižnica in prve ljubezni ne pozabiš nikoli! Za mnoge ure, ki sem jih preživel v knjižnici, ima glavno zaslugo neizmerna privlačnost knjige, a tega gotovo ne bi tako hitro in globoko spoznal, če ne bi bilo moje prve knjižničarke Savice Zorko. Skromni prostori na Cesti prvih borcev 21 in z današnjega vidika skromna knjižnična zbirka sta se mi kot prvošolčku zdela ogromno, čudežno, nenadomestljivo okno v svet.
Naša knjižničarka Savica nas je z zanesljivo in izkušeno roko vodila skozi prečudoviti svet literature. V desetih letih bivanja knjižnice v središču mesta nasproti farne cerkve, ko dopolnjevanje zbirke ni moglo slediti vedoželjnosti nas mladih bralcev, ko je vsaka nova knjiga bila dogodek in priložnost za tekmovanje, kdo bo prvi vpisan v evidenčni listek izposoje, je postala knjižnica moj drugi dom in zatočišče pred manj ljubimi dolžnostmi … Tako sem postal tudi »pomožni knjižničar« ter z veseljem priskočil v pomoč knjižničarki Savici v knjižnici po nedeljah, v času nedeljske maše, ko je bila gneča mladih uporabnikov največja. Ta izkušnja je očitno vplivala na mojo poznejšo delovno usmeritev, saj že tretji mandat vodim prvo in največjo slovensko knjižnico.«
Mija Šebek pa se svojega prihoda v knjižnico in knjižničarke Savice Zorko spominja tako:
»Ob mojem prihodu je imela knjižnica svoj prostor sredi mesta na Cesti prvih borcev 21 (za današnjo prodajalno Ona on). V sobi, veliki 23 m2, ki jo je pred leti odstopila Savica Zorko, je bila gneča omar, v njih gneča knjig, saj so bile na policah shranjene v dveh vrstah, ponavadi pa tudi gneča obiskovalcev, predvsem mladih. Knjižnica je bila odprta vsak delovnik, razen ob torkih, in v nedeljo.
Nekaj posebnega za današnji čas, takrat pa v knjižnicah običajen, je bil postopek ob izposoji. Knjižničarka je iz omar, ki so stale za izposojevalno mizo in je bila sestavljena iz treh starih odpisanih šolskih klopi, »oblečenih« v močnejši rjavkast papir, izbrala nekaj knjig, ki naj bi bile po okusu bralca. Med njimi se je odločil, kaj bo bral, če ni imel želje po določenih knjigah. Savica Zorko je bralca ponavadi opozorila še na kako zanimivost, če je ni preganjal naslednji obiskovalec, sicer pa je vsakemu posvetila nekaj časa. Po mojem prihodu je opravljala večinoma le vodstvena dela, nadzorovala in opozarjala svoji knjižničarki, da morata biti natančni pri razvrščanju knjig na police, ker da bo v nasprotnem primeru knjiga za nekaj časa izgubljena.«
Nadalje gospa Šebek izpostavi, da se je septembra 1966 Savica Zorko, ki je brežiško knjižnico vodila skoraj enaindvajset let, upokojila. In zlasti starejši bralci so jo odkrito pogrešali.
